Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ZELENA KNJIGA, poglavje Šport, jahanje in gledališče, 2. del - ZADNJIČ (2731 bralcev)
Ponedeljek, 9. 11. 2009
Matej Š.



Javni šport je namenjen množicam. Predstavlja njihovo pravico in preko športnega udejstvovanja so lahko deležne številnih pozitivnih učinkov na zdravje in telo. Čista neumnost se je odreči tem učinkom na račun določenih posameznikov in klubov, ki jih nato monopolizirajo, medtem ko mora ljudstvo zanje plačevati račune. Vsi, ki se zbirajo na štadionih, zato da gledajo, aplaudirajo in se zabavajo, so neumni ljudje, ki takšnih aktivnosti sami niso sposobni prakticirati. Kot mrtvaki stojijo v vrstah in ploskajo herojem; ti jemljejo iz njih vsakršno aktivnost, sami pa dominirajo na igrišču, nadzorujejo šport in izkoriščajo kapacitete, namenjene vsem.

Tribune na štadionih so v prvi vrsti oblikovane tako, da množicam onemogočajo dostop do športnih prizorišč in igralnih površin. Ko bodo množice prestopile te meje in zasedle športne površine ter igrišča, bodo tribune samevale in postale nepotrebne. To se bo zgodilo, ko bo vsem postalo jasno, da je šport javna aktivnost, ki se jo mora prakticirati in ne zgolj opazovati. Omenjen princip je vsekakor bolj smiseln, še posebej v primerjavi z aktualnim stanjem, ko nebogljena in otopela večina sodeluje samo z gledanjem.

Trivialni ljudje, v stvarnem življenju nesposobni junaških dejanj, nevedni glede zgodovinskih dogodkov, nesposobni načrtovanja prihodnosti in premalo resni v lastnem življenju, zasedajo mesta v gledališčih in kinodvoranah ter opazujejo življenjske dogodke zato, da o njih sploh kaj izvedo. Ti ljudje so kot šolarčki, ki sedijo v šolskih klopeh in so neizobraženi in nepismeni. Tisti pa, ki sami usmerjajo potek svojega življenja, nimajo nikakršne potrebe po tem, da življenje opazujejo še preko igralcev na odru ali v kinodvoranah. Podobno kot jahač, ki drži v rokah uzdo svojega konja, seveda ne sedi na tribuni, medtem ko se odvija dirka. Če bi vsi imeli svojega konja, ne bi bilo več nikogar, ki bi samo sedel in aplaudiral. Sedeči gledalci so zgolj tisti, preveč nebogljeni, da bi sami opravljali tovrstne aktivnosti.

Beduini so zelo resni in delavni, zato jih gledališče in predstave ne zanimajo. Ker živijo resno življenje, zasmehujejo igranje. Beduinske skupnosti ne gledajo predstav, zato pa same izvajajo igre in sodelujejo v slavnostnih ceremonijah, saj po teh aktivnostih čutijo naravno potrebo in jih tudi spontano prakticirajo.

Boksanje in rokoborba sta dokaz, da se človeštvo še ni v celoti znebilo svojega divjaškega obnašanja. Obojega bo neizogibno konec, ko se bomo povzpeli na višjo stopnjo civilizacijskega razvoja. Podobno temu so bila žrtvovanja ljudi in revolveraški obračuni, dejanja predhodnih faz človeškega razvoja, ki so že zdavnaj za nami. Danes se ljudje na ta račun smejijo in obžalujejo tovrstne prakse. Ista usoda bo čez nekaj deset ali sto let doletela tudi boksanje in rokoborbo. Bolj kot so ljudje civilizirani in razviti, bolj so se namreč sposobni distancirati od izvajanja tovrstnih dejavnosti in njihovega spodbujanja.



Komentarji
komentiraj >>

Re: ZELENA KNJIGA, poglavje Šport, jahanje in gledališče, 2. del - ZADNJIČ
šajreasex [07/03/2010]

kr neki nč ne piše okonih pičke jedne
odgovori >>