Dansko glavno mesto Kopenhagen bo od sedmega do osemnajstega decembra gostilo konferenco Združenih narodov o podnebnih spremembah, na kateri naj bi predstavniki stotriindevetdesetih držav sprejeli ambiciozen podnebni dogovor za obdobje po letu 2012. Ta naj bi nadomestil razvpiti Kjotski protokol, ki je v veljavo stopil leta 2005. Z njim se je sto enainštirideset držav sveta obvezalo, da bodo v obdobju med letoma 2008 in 2012 emisije toplogrednih plinov zmanjšale za najmanj pet odstotkov v primerjavi z letom 1990. Kljub načelnemu soglasju o nujnosti takojšnjega ukrepanja, ki bi preprečilo globalno segrevanje, je hitro postalo jasno, da je sicer plemenit, a samo deklariran namen ena, politično-ekonomska realnost sebičnih interesov posameznih držav in ostalih ekonomskih subjektov pa povsem druga stvar.

Na globalni ravni največjo odgovornost nosijo države, ki so v zadnjih dobrih sto letih pospešene industrializacije največ prispevale k povečanim emisijam toplogrednih plinov. V prvi vrsti gre za visoko industrializirane evropske države, Rusijo, Kanado, Avstralijo, Japonsko in Združene države Amerike. V imenu zadnjih je Kjotski protokol leta 1998 podpisal takratni podpredsednik in kasnejši Nobelov nagrajenec globalnega esteblišmenta Al Gore, a do ratifikacije v Kongresu ni prišlo. Še več, le tri leta kasneje je nova ameriška administracija pod vodstvom Busha mlajšega in na krilih porajajočega se unilateralizma sporazum označila za krivičnega in s tem odstopila od kakršnihkoli obveznosti. Združene države so opravičilo za zavračanje protokola iskale v dejstvu, da so bile nekatere najhitreje razvijajoče se države, kot sta na primer Kitajska in Indija, oproščene zmanjševanja emisij.

Argument je bil uporabljen v tistem delu stališča, ki je bilo jasno izraženo. V ozadju je seveda šlo za goli ekonomski interes, kar je s svojim mnenjem nenazadnje potrdil že senat v času prejšnje demokratske administracije Billa Clintona, še enega v vrsti ljubljencev mednarodnega jet-seta, ki svojo okoljevarstveno držo izpričuje na emisijsko potratnih gala večerih. Pristajanje na zaveze Kjotskega protokola naj bi pomenilo resno škodo za ameriško gospodarstvo in njegovo konkurenčnost.

Takšno stališče je v popolnem sozvočju s tistimi skeptičnimi glasovi na piedestalu razvitih ekonomij, ki pomen protokola reducirajo na preselitev bogastva v države v razvoju. Odklanjanje torej temelji na strahu pred izgubo dominantnega ekonomsko–političnega položaja na globalni sceni, pri čemer Združene države niso edine. V njihovi druščini so vse tiste države, ki v dihotomiji razviti–nerazviti, obteženi z imperialistično in hegemonsko dediščino, spadajo v prvo kategorijo. Strah išče potrditev v skepsi, da bi samoomejevanje pri uporabi fosilnih goriv zmanjšalo njihovo ceno, kar bi bila voda na mlin državam s pospešeno industrializacijo, a brez podnebnih zavez.

Dihotomija »razviti–države v razvoju«, ki subtilno kaže na vzorce ekonomske podrejenosti, je še jasneje zasijala prejšnji teden v Barceloni. Na zadnjem zasedanju pred Kopenhagnom so delovne skupine »Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja in Kjotskega protokola« skušale doseči političen dogovor, po katerem bi glavno breme zmanjševanja emisij nosile najrazvitejše države. Drug elementaren cilj je bil opredeliti finančno pomoč državam v razvoju pri njihovem spopadanju s posledicami klimatskih sprememb, ki so jih že do sedaj najbolj občutile.

Po mnenju najrevnejših držav, ki se naslanjajo na izsledke Medvladnega panela o podnebnih spremembah, bi bilo za odvrnitev usodnih posledic bistveno preprečiti dvig globalne povprečne temperature za več kot 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko dobo ter zaobrniti globalno stopnjo emisij po letu 2015. V nasprotnem primeru bi se lahko gladina morja do konca stoletja dvignila za en meter, po najbolj pesimističnih projekcijah pa celo za šest metrov. Nekatere države z nizko obalnimi področji se že sedaj ukvarjajo z vprašanjem, kam preseliti ogrožene ljudi. Ker zahodne države vprašanje migracij običajno postavljajo visoko na listi nebodijihtreba, bi se lahko zamislile vsaj ob podatku, da bi dvig morske gladine pognal v beg okoli dvesto milijonov okoljskih beguncev.

Od razvitih držav se zato terja zmanjšanje emisij za štirideset odstotkov do leta 2020 in za osemdeset odstotkov do leta 2050. Že v Barceloni je postalo jasno, da v Kopenhagnu ne bo moč doseči pravno zavezujočega dogovora, saj so si stališča držav preveč različna. Malo vere v njegovo sprejetje je pokazal celo generalni sekretar Združenih narodov, ki je sicer standardno poln leporečja. Nasploh so ZDA, Japonska in Rusija obljube o zavezah prelagale nekam v srednjeročno prihodnost.

Zdi se, da Evropska unija vsaj na deklarativni ravni poskuša prispevati h konstruktivnim rešitvam. Že na zadnjem vrhu Evropskega sveta, kakor tudi v Barceloni, je pravilno ugotovila, da so pogajanja obstala na mrtvi točki. Evropska unija je pripravljena tudi prispevati, kot se je izrazila, pravičen delež od sto milijard evrov, ki jih bodo države v razvoju potrebovale do leta 2020 za prilagajanje na podnebne spremembe. A se je vsaj do sedaj spet pokazala prostodušna lahkotnost trosenja meglenih obljub, saj - ob navznoter nekoherentni uniji - ni bila postrežena konkretna številka. Zadovoljimo se lahko z oceno, da bo unija zagotovila med deset in trideset odstotkov potrebnega denarja.

Našteto deloma potrjuje prepričanje tistih, ki globalno politiko proti podnebnim spremembam vidijo samo kot novo obliko rasizma in neokolonializma. Ob nepripravljenosti za zavezujoče cilje in ob hkratnih zahtevah po večjem angažmaju držav v razvoju, bi si lahko - imenujmo ga sedaj tako imenovani razviti svet - priklical v spomin vlogo štartnega položaja. Ne samo, da je skozi nekaj sto let ob intenzivnem izkoriščanju naravnih bogastev tretjega sveta ustvaril svojo dominantno vlogo, temveč se utegne ta ob polni uveljavitvi nizkoogljičnega trga, ko bodo države trgovale z nedoseženimi kvotami emisij, še utrditi. Tudi tako opevane zelene tehnologije bodo domena razvitih ekonomij, medtem ko se bo izvažanje energijsko potratnih in umazanih tehnologij v tretji svet nadaljevalo. Ta se bo lahko zadovoljil z odpadno industrijo.

Ob koncu poglejmo še prispevek Slovenije k oblikovanju dogovora pred Kopenhagnom, pa čeprav ta ni sposobna doseči niti zavez Kjotskega protokola. Borut Pahor se je pohvalil, da je Sloveniji uspelo v stališče Evropske unije vnesti dodatek o pomembnosti trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, ki ustvarjajo ponore ogljikovega dioksida. Ta formulacija je bila za nas menda bistvena. Z njegovim jezikom - svéta preproščina. Zahvaljujoč reliefni konfiguraciji države in uspešnemu delu gozdarskih služb, za katero pa nima zaslug niti ta vlada niti katera od prejšnjih, temveč kvečjemu strokovne službe, utegne biti to edini prispevek Slovenije. Za naš globalni prdec emisij bo morda dovolj.

Komentiral je Tadej.