* Vadim Peare je zelo trpežen hip-hoper. Leto 2008, ko je nastajal album, ki ga vrtimo v današnji Tolpi bumov, je bilo eno najbolj stresnih v njegovi karieri. Prizadela ga ni le bolezen soproge Yarah Bravo, s katero je zelo intenzivno sodeloval na svojih prejšnjih ploščah, ampak tudi zelo nesrečna diagnoza redkega rakastega obolenja na njegovem levem očesu. Na srečo sta se obe situaciji uredili in DJ Vadim se je še bolj zagreto vrnil za svojo mešalno mizo ter dokončal sedmi album, če je moje štetje še pravilno in če lahko še pravilno sledim njegovi obsežni diskografiji.

Ravno ob poslušanju plošče U Can't Lurn Imaginashun sem se ponovno spravil poslušati njegove zgodnje plošče, s katerimi je začenjal na svoji lastni založbi Jazz Fudge ter kasneje pri neodvisni velikanki Ninja Tune. V tistem času Velika Britanija praktično ni imela relevantne hip-hop scene in DJ Vadim se je zdel kot veliki pionir sodobnega hip-hopa. Pa še ta je bil kar najbolj eksperimentalne sorte, še posebej, če za primer vzamemo ploščo USSR: Repertoire. Ta je bila pravzaprav zbirka zelo primordialnih hip-hop ritmov ter vložkov konkretne muzike v tradiciji najbolj radikalnih francoskih avantgardistov. Takrat je Vadim zelo redko uporabljal vokaliste, vse sile je usmerjal v inštrumentale; to pa se je dokaj hitro spremenilo ob prelomu tisočletja, ko je sedaj že veteranski kovač ritmov na ploščah kar na enkrat zapisal lepo četico gostov.

Od takrat naprej so na njegovih ploščah inštrumentali skoraj izumrla sorta, ki jo srečamo bolj poredko, zato pa se za mikrofonom veselo vrstijo vedno novi gostje, ki jih je dovolj tudi na »ta zadnji« plošči; zadeve so še bolj pestre na živih nastopih, ki jih je Vadim izpopolnil do skrajne mere. Prav zaradi tega je njegovo ekipo veliko veselje gledati v živo, kar smo lahko doživeli tudi v Ljubljani; s tem Vadim nadaljuje tudi sedaj, ko je pred njim obsežna evropska turneja, v okviru katere bo našim krajem najbližje v avstrijskem Grazu.

Ampak recimo še kakšno okoli albuma Can't Lurn Imaginashun, ki je za Vadimove razmere nenavadno eklektičen. Že prej smo lahko poslušali Vadimove najrazličnejše interpretacije in mutacije hip-hop forme; v zadnjih letih so se tudi žanrsko razširile, predvsem v smeri afro-karibskih ritmov; ti malce zmehčajo tršo elektroniko, ki zaznamuje njegove nedavne produkcije. Menda se zadnje čase večinoma igra z ritem mašinami, kar pomeni, da manj sempla, to pa se seveda pozna tudi na zvoku. Bera MC-jev je seveda po Vadimovo pisana, skače med francoščino in angleščino, med »regejaškimi grooverji« in hip-hoperskimi štikli; ti Vadima predstavljajo v relativno dobri formi, ki v slabih dveh desetletjih njegovega delovanja praktično nikoli ni padla.

Plošča Can't Lurn Imaginashun verjetno res ni njegova najboljša, je pa zato stabilen izdelek Vadimovih laboratorijev, ki vedno postrežejo s kakšno svežo domislico in progresivnostjo sedaj že dobro prepoznavnega zvoka. DJ Vadim torej le utrjuje svoj dolgoletni status in se ne pusti motiti pri svojem delu.

pripravil Jure Matičič