Slovenija je namreč na vsem svetu edina sekularna država – pa da ne bo pomote, to pomeni država, v kateri je religija stvar zasebnosti državljank in državljanov ter ne uradno zapovedane državne ideologije - v kateri direktor policije v paradni uniformi na domovinski maši zadušnici največje verske skupnosti v državi v imenu lastnih političnih ambicij prebira berilo. Če bi se ta plavolasi mož velikih političnih ambicij tega lotil zasebno, torej v civilni obleki, bi s tem sicer lahko nekoliko prizadel čustva vseh neverujočih državljank in državljanov. Toda da se je Marko Pogorevc k branju obmašnega berila spravil v pražnji službeni uniformi. ne gre tolmačiti drugače kot da gre za povsem politično odločitev.
Figura, lik in delo že večkrat izkazano opozicijsko politično profiliranega Marka Pogorevca pa so prav gotovo ključni dejavniki, ki so zahtevali tokratno spremembo domačega pravnega reda o pritožbah nad delom policije. Pravzaprav bi bilo že sicer povsem logično, da se pritožbeni postopki učinkovito in neodvisno razrešujejo znotraj civilne sfere, znotraj katere se običajno tudi porajajo. Toda do sedaj so se z njimi ukvarjali znotraj policije same. Torej prav znotraj organa, na katerega delo so se nanašali. Sam Marko Pogorevc pa se je na večino kritik, ki so se nanašale na prekoračevanje pooblastil organa, oziroma konkretneje organov, ki jim direktoruje, odzival s prežvečenimi floskulami o nujnosti policijske avtonomije. Ta sicer ne bi bila sporna, če bi bila policija, kot samostojni organ, ali pa če hočete kar ena od vej demokratične oblasti, pri svojem delu politično in kapitalsko neodvisna in bi se za svoj avtonomen status in podobo v javnosti tudi po svojih najboljših močeh prizadevala.
Toda romanja ne le policijskega direktorja v Brezje, med avstralske in argentinske Slovence, pa tudi povsem konkretna politična ravnanja nad z od režima politično drugače mislečimi, kažejo na povsem drugačno sliko. Problem, da smo morali uzakoniti drugačno pravno rešitev in razmerje med ministrstvom za notranje zadeve ter policijo kot organom v njegovi sestavi, namreč res ne leži v tem, da bi bila policija premalo režimska. Ključno v tej zgodbi namreč je, da se je vodilnim posameznikom s policijskega vrha, kljub svojemu sklicevanju na avtonomijo organa, ki mu načelujejo, uspelo politično deklarirati in profilirati drugače od trenutno vladajočega razmerja demokratičnih sil v državi. Še več, politična usmeritev, h kateri se deklarirajo, ni pravzaprav nikoli bila sploh zares na demokratični oblasti.
To pa seveda predvsem pomeni, da se z zakonodajnimi novostmi - na področju pritožb državljank in državljanov nad policijskim delom ter nad posledičnimi kršitvami pravic ali svoboščin - položaj vseh nas, ki smo tu in tam na lastni koži deležni prekoračitev in zlorab policijskih pristojnosti in dolžnosti, sploh ne bo bistveno izboljšal. Ureditev jasnejšega razmerja med notranjim ministrstvom in njemu podrejeno policijo, je namreč v prvi vrsti namenjena v zadnjem času njenemu preveč politično emancipiranemu vodstvu. Policaji pa bodo tako ali tako ostali - zgolj policaji.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z zakonodajalnim sporočilom domače oblastniške koalicije direktorju slovenske policije in njegovim pribočnikom v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>