* Sodelovanje Nicka Cavea in skladatelja ter violinista Warrena Ellisa traja že približno petnajst let. Ellis se je Caveu takrat pridružil pri snemanju albuma ‘Let Love In', že prihodnje leto je postal stalni član zasedbe The Bad Seeds, ob tem pa še naprej ustvarja tudi z zasedbo The Dirty Three. Z njimi je že ustvarili glasbeno kuliso za film ‘Praise', posnel je še dva bolj klasično opredeljena albuma, sedaj pa glasbo za film že nekaj časa ustvarja tudi s Caveom.

Cave ima s filmom več izkušenj. Njegove skladbe so se pojavile v velikih hollywoodskih produkcijah, med ljubše glasbenike pa ga šteje tudi Wim Wenders, ki je Caveovo glasbo že večkrat uporabil v svojih filmih. A tu je šlo seveda za glasbo, ki je Cave ni pisal ekskluzivno za film. Slednjega se je lotil šele pred desetimi leti, ko je prispeval glasbo za film ‘Ghosts... of the Civil Dead' Johna Hillcoata, svojo kariero pisca filmske glasbe pa, kot omenjeno, že nekaj let goji v navezi z Warrenom Ellisom.

Velik del glasbe, ki jo je dvojec napisal za filme ‘The Proposition', ‘The assassination of Jesse James by the coward Robert Ford', ‘The Road', ‘The English Surgeon' ter ‘The Girls of Phnom Penh', sedaj lahko slišimo na dvojnem ploščku ‘White Lunar'. Od glasbenikov kova Cave/Ellis najbrž nihče ne pričakuje konvencionalnih ustvarjalnih pristopov, vendar pa je njuno pisanje glasbe za film še nekoliko bolj specifično. Kot pravi Ellis, skladb ne prilagajata posameznim sekvencam, pač pa si preprosto večkrat ogledata film in nato sestavita za več ur odprte, prožne glasbe. Iz nje pozneje za posamezne sekvence izluščita najbolj primerne zvočne fragmente, ki pa jih nato v določeni meri bržkone tudi nadgradita. Večina glasbe je nastala le z zankanjem akustične in električne violine, ki postavita nekakšno ogrodje, okoli tega pa se ovijajo klavir, bobni, bas in Caveov vokal. Ta specifični proces razkrije, da ne gre za skladbe v konvencionalni formi, pač pa pogosto le za nekakšne skice, ki svoj potencial razvijejo šele v kontekstu filma.

V delu, ki se nanaša na glasbo vzeto iz filmov ‘The Proposition' ter ‘The assassination of Jesse James by the coward Robert Ford', bo mnenje zato pristransko. Cave in Ellis sta svoje delo preprosto opravila popolno. Glasba naredi pol filma. In obratno - film naredi pol glasbe. Zato bodo tisti, ki si niso ogledali filmov, glasbo s ploščka ‘White Lunar' bržkone slišali drugače. Toda glasba v kontekstu filmov deluje izvrstno, vtis filmov pa je tako močan, da jih preprosto ni moč odmisliti. Glasba izvrstno reflektira tesnobno, brezizhodno atmosfero filmskih zgodb. Ves čas v zraku visi pričakovanje nečesa pogubnega in tudi, ko posije žarek upanja, ga že v naslednjem trenutku ponovno ovije tema. Da glasba svoj pravi obraz razkrije le v kontekstu filma, potrdijo skladbe za filme, ki si jih še nisem uspel ogledati. Tam preprosto umanjka neko celostno vzdušje filma ter glasbe. Pojavi se občutek, da spremljaš le polovico tistega, kar so se avtorji namenili povedati. Tu oporo ponudijo skladbe iz omenjenih dveh filmov, saj glasba na obeh ploščkih albuma ‘White Lunar' ponuja enako tesnobno razpoloženje.

Filmska glasba pogosto zbledi v pomanjkanju avtorskega pečata, tega pa Caveu in Ellisu ne manjka. Kljub temu, da se močno oddaljita od preverjenih vsebin svojih matičnih zasedb, tudi tu ustvarita presežek, ki pa v pravi podobi zasveti šele ob spremljavi veličastnih, spomina vrednih filmskih prizorov.

pripravil Goran Kompoš