Po hitri anketi, opravljeni med raznolikim prebivalstvom, se dobro pokaže bistvo kapitalističnega sistema. S poglabljanjem in vrtanjem v vprašanje, kaj je najhujša posledica kapitalizma, prejmemo odgovor, s katerim se strinjajo kar vsi vprašani in vprašane: Najhujša posledica tako kapitalističnega proizvodnega načina kakor kapitalističnega življenjskega sloga je – izguba volje. Sistem povzroča nekakšno otopelost, ki zelo spominja na depresivno motnjo. Kaj pa, če je večina tako imenovanih vedenjskih motenj in tako imenovanih motenj osebnosti neposredna posledica sistema, ki je narejen za to, da se naperi proti prebivalstvu?

Če se izrazimo fizikalno, celo astronomsko, živimo v zenitu kapitalističnega sistema – vedno manj ljudi mu lahko ubeži, obenem pa zmerom močneje tolče spoznanje, da nikakor ne gre za »naravno stanje stvari«. Se spominjate, kako je neoliberalna struja mladoekonomistov še pred nekaj leti poučevala prebivalstvo, da pravzaprav živi v najboljšem, če ne edinem možnem sistemu? S svojo vehemenco in prečudovitim občutkom za Zeitgeist so se ti nadobudneži strumno postavili na časovno pozicijo globoko v XIX. stoletje, preden so Adam Smith, David Ricardo in Karl Marx zapisali svoje ugotovitve s področja politične ekonomije in hkrati vesoljnemu občestvu prali možgane, češ da ono sàmo živi sanje iz XIX. stoletja. Neznosna dvojna igra se je končala precej neslavno – in prav lahko se pripeti, da bodo vojaki iz prve falange, ki se je še včeraj oprijemala teze o »naravnem podjetju« kapitalizma in kapitalistične ekonomije, že jutri – še preden bo petelin trikrat zapel – postavila na branik socializma, jasnoda tistega naivnega in utopičnega, ki je predznanstven, torej nima teoretskega naboja s kritičnim prispevkom zgoraj omenjene trojke.

Pred dnevi, ko je Moskva z vsem nujnim teatrom – in obenem vsem razumljivim gnevom – praznovala 92-letnico oktobrske revolucije, je spet bíla v oči slavna Leninova ugotovitev, letos po dolgem času spet bolj ko kdaj poprej. Lenin je namreč v revolucionarnem in bralnem zanosu (kolikor ju je pri njem sploh mogoče ločevati?) izjavil tole neverjetno misel: »Veličina Marxove teorije je v tem, da je resnična.« »Resničnostnost« je seveda resnica vsake znanstvene teorije, o tem ni dvoma, toda pozor: govorimo o teoriji, to se pravi, da govorimo kratko malo o uvidu in ne o kakšni znanstveni tezi, ki bi jo bilo moči ovreči, kakor je treba po definiciji sčasoma ovreči vsako »pravo« znanstveno tezo. Moč teorije v humanistiki povzroči posebno nelagodje, in ko postane materialna sila, ta teorija osvoji množice. Tako so nas učili Stari. Zadeva pa je kompleksna, kajti v hipu se raztrešči na dvoje zelo močnih, če ne kar usodnih paradoksov. Soočimo ju kar takoj in v finalu razkrijmo kakšen je njun nasledek, nauk za današnji čas.

Tisti malce starejši se še spominjamo moči teorije, ki jo je bilo v teh krajih zaznati precej na široko in je imela tudi produktivne učinke, zlasti v preboju tako imenovanih novih družbenih gibanj v osemdesetih letih. Večina ljudi iz teh gibanj je danes sicer tisočkrat kompromitirana in jo lahko mirno vključimo v tukajšnjo kontrarevolucijo, vseh pa vendarle še ni pobralo. Prvi obrat, ko tehtna in ostra beseda teorije na lepem ni imela več nikakršne veljave, se je pripetil nekje na sredi prve polovice devetdesetih let. Opredelimo jo lahko z eno izmed oddaj »Studio ob sedemnajstih« na državnem Radiu, s katero je šlo v eter nekaj do tedaj nezaslišanega. Horda, ki je po dikciji precej spominjala na kasnejše nove ekonomiste, je imela sogovornika v osebi Rastka Močnika, torej teoretika (moža z uvidom) par excellence. Na lepem je prišlo do mučnega momenta, ko je po briljantno izpeljanem Močnikovem razmisleku nekdo iz horde v eter in v živo vzkliknil: »Pa kaj potem, saj to je samo vaše osebno mnenje, svoje mnenje pa ima lahko vsak!« Močnik je seveda hipoma vzrojil, ko so mu poočitali dokso, in predstavniku horde nazaj v eter in v živo zabrusil, da to ni nikakršno njegovo osebno mnenje, pač pa teoretska ugotovitev, »za katero stoji tri tisoč let teoretske misli«. Nadaljevalo se je kot v tistem slavnem filmu Deliverance in bilo je naravnost mučno: Močnik je vztrajno in argumentirano vozil čez brzice, horda sogovornikov pa se mu je v maniri »red necks« rogala in prodajala svoje instantne, kratkosape in samo napol intelektualne domisleke v maniri filozofije izza šanka. Tisti moment se je v javnost, kolikor je je tedaj sploh še ostalo, vsidrala danes že močno razširjena navada, da se govori vsevprek, drug čez drugega in da je osebno mnenje enakovrednejše, pogosto pa tudi pomembnejše od teorije, torej od – uvida v samo stvar.

Sledi še paradoksni nasledek oziroma navidez nepremagljiva točka tega davnega in usodnega kmetavzerskega napada na teoretski način mišljenja, ki je odsihdob zajel vse medije in naposled dokončno uničil javnost. Ste opazili, opazile, da se je v zadnjih mesecih izraz totalitarizem brez kakšnega posebnega boja ustoličil kar za obe diametralno nasprotni ideologiji XX. stoletja. Samo še Rusija oziroma »uradna Moskva«, kakor se reče, se upirata, da temu ni tako, pa še njiju rado zanese iz teorije v patriotske vode. Kljub močni in vplivni zgodovonipisni struji socialne provenience se izraz totalitarizem nenadoma uporablja tudi za komunistične oziroma realsocialistične državne tvorbe, ne le za nacizem. Zadeva je zapletena do neznosnosti, kajti vsak realni socializem je dopuščal dovolj miselnega in političnega prostora, pa četudi na desetih kvadratnih metrih in dejansko nikdar ni mogel biti totalitaren. Zgolj in samo nacizem je seveda prodrl v vse pore in si zaslužil ta epiteton. Pojdimo še korak dlje: Kaj pa, ko bi začeli zagovarjati tezo, po kateri komunizma sploh nikdar v človeški zgodovini še ni bilo? Morda nekaj desetletij v starih Atenah, na začetku Pariške komune, v prvi mesecih po oktobrski revoluciji ... S to mislijo bo šlo laže naprej – tudi teoretski nasledki nekdanjih in novih časov se utegnejo zliti. In kajpak povrniti voljo, torej tisto, kar je teoretskemu načinu razmišljanja najbolj potrebno in katere izguba je najhujša posledica kapitalističnega sistema. Za dosego česa takšnega pa bi morali v vse šole nujno in takoj uvesti a) politično ekonomijo in b) socialno zgodovino. Prvo zato, da kapitalizem ne bo videti kot »naravno stanje stvari«, in drugo zato, da bodoče zgodovinopisje ne bo zgolj zgodovina izkoriščevalskih razredov. »Ko nastopijo težave, tedaj se prebudi zgodovinski spomin,« je zapisal Walter Benjamin. Že res, toda za kaj takšnega mu rabi takojšen uvid. In kritika politične ekonomije je najmočnejše orožje za čim preciznejši uvid.

Z današnjim Terminalom je zarezal Miha Zadnikar.