NICK OLIVERI, Cojones, 13. 11. '09; Menza pri koritu- Metelkova mesto, Ljubjana

* Poleti leta 2003 so Queens Of The Stone Age na vrhuncu svojih moči brez problema napolnili ljubljanske Križanke. Verjetno največja koncertna atrakcija dotičnega leta vsaj pri nas, je privabila barvito publiko, med katerimi so verjetno prevladovali tudi tisti, ki so zasedbo poznali le po hitiču ali treh ali se zgolj navduševali nad zunanjo podobo gologlavega in bradatega basista Nicka Oliverija. Bi si upal trditi da je slednje prevladovalo, saj se kaka tri leta nazaj za nastop njegove zasedbe Mondo Generator v Orto baru ni zmenilo dosti fenov Queens Of The Stone Age. Verjetno je pri marsikomu vzbudilo presenečenje nad obiskom tudi na zadnji petek trinajstega, ko je nastopil v Menzi pri koritu v akustični preobleki in s spodnjim perilom vred.

Oliveri, ki je svojo glasbeno pot začel pri zasedbi Kyuss, je vse do danes nabral vrsto sodelovanj pri različnih zasedbah in malce nerazumljivo je, da ga večina pozna le kot tovariša Josha Hommea. Ko je Oliveri zapustil Kyuss leta '92 je stalni studijski in sporadično koncertni član pri pankerjih The Dwarves, še vedno fura svoj bend Mondo Generator, občasno pa nastopa zgolj z akustično kitaro v rokah in izvaja sebi ljube skladbe zasedb s katerimi je bodisi sodeloval sam, bodisi so mu le inspiracija. To je nedolgo tega v letošnjem letu zabeležil na akustičnem prvencu 'Death Magnetić, ki je bil tudi eden od povodov, da se je podal na staro celino. Očitno je tisto vihravo obdobje pri njem malce zamrlo, a globoko v duši je še vedno velik panker. A kdo si predstavlja pankerja z akustično kitaro v rokah? Je to zadnji poizkus in izhod v sili kako pritegniti množice na račun stare slave in služiti denar z igranjem priredb? Ko je pred petimi leti začel z akustičnimi nastopi, je s tem izvajal nekakšen upor in sproščal jezo, zaradi odpusta iz zasedbe. Ti časi so minili, do bivših sotrpinov so zamere že poniknile, vzniknila pa nekakšna oddolžitev zasedbam, ki so mu pomenile inspiracijo. Če je potrebno za to izvesti celo turnejo tudi prav.

Nič kaj nastopaški zaradi svoje preteklosti, a z nekaj karizme vendarle, je izvedel nebroj klasik, med katerimi tiste od Kyuss zaradi svoje stoner narave v akustiki ne bi zadele. A je vseeno izvedel dve. Pravzaprav se skozi celoten nabor skladb izkaže za interpreta z veliko začetnico. Gibanje med mehkimi, nežnimi in udarnimi pankerskimi sloji izvaja všečno in vešče. Visoki glas kot kontrast pa večkrat prikliče lik Zeda iz slavne Policijske akademije. Priredam navkljub je Oliveri v skladbe vtrl precej lastnih prvin. Pa ne zavoljo tega, ker bi kakšni predelal formo, temveč zaradi tega, ker se je v njih preprosto našel in vživel. V hitro 'Start a fight' italijanskih hardcorovcev Raw Power zagotovo, če vemo, da je za neprimerna novinarska vprašanja v preteklosti tudi kaj podelil. Na Menzinem koncertu je tudi delil in to precej, tokrat glasbene želje, ki jih je potem že skoraj ponižno, a v dolgem nastopu zadovoljno izpolnjeval. Verjetno pa s tem ni izpolnil pričakovanja nastopa pri kakšnem od obiskovalcev.

Vsemu navkljub Nick Oliveri ostaja in bo ostal glasbena podoba, ki je sodeloval pri kovanju stoner rocka v začetku devetdesetih. Ta je še vedno močno prisoten, tako pri nas kot tudi pri sosedih Hrvatih, saj je zasedba Cojones ob brezhibnem zvoku pripravila zrelo uverturo petkovemu večeru v Menzi pri koritu in nas odpeljala na stoner potovanje v preteklost.

Pripravil Gašper Prus