Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
FUCK BUTTONS: Tarot Sport (ATP, 2009) (ponovitev 24.11. '09 ob 00.30) (1993 bralcev)
Torek, 17. 11. 2009
goran



* Pri novem albumu bristolskega dvojca Fuck Buttons gre ponovno za izrazito trendovski izdelek. Je eden tistih albumov, ki mu najbrž pritiče oznaka »plesno«, dasiravno - kot to običajno velja za aktualne plesne muzike - tudi na glasbo s ploščka 'Tarot Sport' v resnici ni mogoče plesati. Če sem ob izidu njunega, s strani kritikov in publike čislanega lanskoletnega prvenca 'Street Horrrsing' pričakoval, da bo razmeroma premočrtno osnovana glasba svoj pravi obraz pokazala na plesišču, po obisku njunega koncerta ne mislim več tako. Ritmi so razvodeneli v melodičnohrupnih teksturah, v teh pa je bilo ujete premalo energičnosti ali pa intenzivnosti, ki bi plesa željne pognala v gibanje. Torej glasba kot nalašč za pomehkužene privržence aktualnih plesnih trendov.

Če bi za alternativne muzike podeljevali nagrade, bi dvojec Fuck Buttons najbrž bil resen kandidat za prodor leta. Zanj je do začetka lanskega marca in izida albuma ‘Street Horrrsing' vedel le malokdo, že ob izidu albuma so se pojavile številne spletne debate, ne dolgo zatem pa sta Andrew Hung in Benjamin John Power predvsem preko številnih nastopov dosegla tudi sredinsko publiko. Tu jima je bilo v veliko pomoč še veliko odobravanje s strani Pitchforka, ki očitno vse bolj postaja glasnik klišejskih, nerazburljivih muzik. No, resnici na ljubo glasbe dvojca takrat nismo še povsem odpisali niti privrženci nekoliko bolj avanturističnih vsebin, a očitno se je kritični glas z albumom ‘Tarot Sport' sedaj nekoliko obrnil. Pri Pitchforku mu sicer ponovno pišejo hvalospeve, na nekatere druge recenzente pa novi album ni naredil enako pozitivnega vtisa kot prvenec.

Glavna težava albuma je, da v iskanju nečesa novega glasba postane precej neizrazita. Pravzaprav ni povsem jasno čemu je sploh namenjena. Za aktivno poslušanje je preveč premočrtna. Za ples premalo energična. Morda bi jo lahko umestili v kontekst chill-outa, a resnici na ljubo je tudi tu na voljo mnogo bolj zanimivih vsebin. Glasba s ploščka ‘Tarot Sport' tako pristane nekje vmes. Mestoma se odprejo zanimivi fragmenti tako za poslušanje v domačem naslanjaču, za posamezen plesni obrat ali pa ohlajanje glave po preplesani noči, toda to je pač premalo. Res je sicer, da Hung in Power ravno skozi spajanje teh treh elementov poskušata ponuditi nekaj novega, vendar nista prva, ki bi se lotevala tega. Za primerjavo lahko vzamemo kar letošnji album Axla Willnerja alias The Field ‘Yesterday and Today', ki je prepričal predvsem s subtilnim detajliranjem.

Tega pa ‘Tarot Sportu' močno primanjkuje, kar ponudi vtis, da je bil album narejen na prvo žogo. Preprosto mu manjka domislic, ki bi aktivnega poslušalca zintrigirale, za nameček pa si je vseh sedem skladb enakih še po strukturi in zvoku. Dvojec se osredotoči predvsem na ustvarjanje dramatičnega loka, kar mu sicer povsem solidno uspe, a žal se preveč opore išče v patosu in sodobnih zvočnih klišejih. Zvok je z novim albumom odvrgel velik del hrupnosti in se nagiba v smer synthpopa, ki bo na krilih melanholije na ušesa morda pisan predvsem sledilcem postrockovske estetike. Upati je, da se je dvojec Fuck Buttons znašel v nekakšni prehodni fazi v kateri išče nekaj drugačnega ter da se bo v prihodnosti uspel izviti iz sicer trendovskih, a vsebinsko praznih muzik.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>