Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Domača oddaljenost in nedomačna bližina (2780 bralcev)
Torek, 17. 11. 2009
katjaČ



»Priti blizu z odhajanjem daleč stran/oditi daleč, ko ostajamo tu« sta verza iz pesmi For Now, ki je bila vodilo ustvarjalcem plesne predstave Tam daleč. Kam pridemo z oddaljevanjem? Nasprotno, kot bi se utegnilo zdeti na prvo branje, nam predstava še zdaleč ne ponudi potovanja v nek utopični kraj domačnosti; ravno obratno.

Sprva abstraktna in dramaturško eliptična predstava nam počasi prek ponovitev plesnih sekvenc še konkretni »tu blizu« realne uprizoritvene situacije srhljivo odtuji. Šest mladih plesalcev se je namreč pod koreografskim mentorstvom večkrat nagrajene koreografinje in plesalke Sinje Ožbolt v procesu raziskovanja osebnega giba in načina izraza soočalo prav z možnimi situacijami nedomačnosti na odru.

Dramaturška povezava Roka Vevarja iz tako nastalih solov in skupinskih sekvenc počasi prenaša Freudovski občutek Uncheimliche tudi na gledalca. Na mikroravni samih plesnih sekvenc zbujajo nedomačnost nenehne ponovitve gibov, ki šele razkrijejo nelagodje v njihovem izvajanju. Tudi po Freudu nam občutek brezizhodnosti in usodnosti ob ponovitvi prikaže ponovljeni, tudi sicer povsem nedolžni dogodek v vsej njegovi grozljivosti.

Nelagodje pa se še poveča, ko je ponovljeni dogodek že potencialno ogrožajoč. Taka je že kar ukazovalna medsebojna manipulacija plesalcev v ponovitvah sekvenc, ki spominjajo na plesne vaje. Še bolj nelagodno razmerje moči in hierarhijo na odru poudarjajo dolgi, presojajoči pogledi nekaterih plesalcev, medtem ko se drugi izčrpavajo v ponavljanju solo sekvenc ali v negibni naraciji.

Šele ko se akter zave presojajočega pogleda, nenadoma omahne v izvajanju svoje akcije. Počasno izvedeni, očitno umetelno skoreografirani skoki in dvigi ter nenadne zaustavitve v skoraj akrobatskih skupinskih pozah akterjev, se zdijo kakor prenos filmskega dispozitiva (slow motiona in freez-upa) v koreografsko prakso. Učinek tega tujega elementa je ponovno potujitev plesnega giba iz užitka v nelagodje.

Karikirane aluzije na spektakelske dispozitive filma, fotografije in TV showa ter same spektakelske razsežnosti plesa se prek očitno grotesknih fake nasmehov in poz akterjev vse bolj kopičijo v že skoraj Lynchevskem univerzumu. Nedomačnost spektakla pa je še poudarjena z realnim telesnim nelagodjem v plesnih akcijah, ki ga z omahujočimi prekinitvami, »počivanji« in glasnim dihanjem zavestno razkrivajo plesalci.

Poudarjena dramaturgija reflektorjev, ki se z gibanjem usmerjenih luči tudi ob odsotnosti akterjev ter z muhavim prižiganjem ob njihovi prisotnosti razvija že kar v samostojno koreografijo, dobi tako dvojno funkcijo. Reflektorji obenem tematizirajo spektakelsko razsežnost predstave in poudarjajo instanco srhljivega objektivirajočega Pogleda.

Nelagodje ob nenadnem zavedanju, da smo obenem objekt pogleda Drugega in ne le svobodni subjekt, ki zre na soljudi, je po Sartru za vsakega posameznika prav trenutek najhujše frustracije in potujitve. In kdo je v odrski situaciji Drugi, instanca Pogleda, za katerega se predstava postavi na ogled, a obenem trepeta pred močjo njegove sodbe?

Gledalec, nosilec instance Pogleda kot instance moči v uprizoritveni situaciji, počasi iz piedestala subjekta v obravnavani predstavi vedno bolj drsi na mesto objekta pogleda. Z Lehmannom bi lahko dejali, da predstava Tam daleč udejanji zgodovinski premik komunikacijske osi v gledališču, dobesedno osi pogleda v pričujoči predstavi. Izza notranjosti odrske postavitve se os pogleda premesti na os theatrona, ki akterje na odru povezuje z gledalci.

Gledalci se svoje funkcije gledanja zavejo že zaradi razpršene, nelinearne dramaturgije, ki sopostavlja navidez nepovezane sekvence z različnim časovnim trajanjem in jim tako otežuje pregled nad dogajanjem. Gledalci so primorani sami voditi lastno režijo pogleda, biti aktivni v procesu selekcije in interpretacije videnega - in to aktivnost ozavestiti.

Performativne strategije direktnih pogledov v publiko in vse večje poudarjanje umetelnosti spektakla, postavljenega za gledalčev pogled, pa vedno bolj delujejo kakor apel. Z implicitnim opominom na moč in odgovornost, ki jo nosi Pogled kot sredstvo objektivacije Drugega, predstava gledalcu Lacanovsko vrne pogled.

Nedomačnost običajnega vsakdanjega objekta - kosa mesa, ki v zaključku predstave nenadoma pade s stropa na odrske deske, tako asociativno sugerira mnoštvo pomenov.

Ali v predstavi Tam daleč postane sam sebi nedomač tudi gledalec – tako kot morda njegovemu pogledu izpostavljeni akterji na odru?

Nedaleč stran v PTL je potovala Katja Čičigoj.


Komentarji
komentiraj >>