Predsednik vlade Borut Pahor je imel minule dni zajeban urnik. Komaj je v Libiji z očetom tamkajšnje revolucije Muamerjem Gadafijem uspel zdilati lipicanca za dve kameli, že je moral v Rusijo. “Ne plin, nogomet je danes važen,” si je mel premražene roke Pahor po srečanju s kolegom Putinom, potem ko sta podpisala sporazum o plinovodu »Južni tok«.
Nogometna vročica, ki se ob tekmah Slovenije v dodatnih kvalifikacijah za nastop na svetovnem prvenstvu prihodnje leto v Južnoafriški republiki te dni spodobi v Podalpju, je zajela tudi premiera. Koliko hlapov ruskega plina bomo dobili v Slovenijo, kod bo tekel plinovod in ali je s tem naša dežela rešena pred morebitno plinsko blokado, kakršna je Evropo zajela prejšnjo zimo, so bila v soboto irelevantna vprašanja. Ob fuzbalerski obsedenosti v teh dneh v Sloveniji tako nikogar ne zebe, misliti o plinu pa bi bilo v tem trenutku podcenjujoče do nogometašev, posredno sporoča predsednik vlade.
Tako rekoč prvi mož države pa pravzaprav samo sledi aktualnemu utripu v kraljestvu, ki ga narekujejo podaniki. Čeprav se nogometna evforija še zdaleč ne more primerjati s tistima v letih 1999 in 2001, ko se je slovenska reprezentanca uvrstila na evropsko oziroma svetovno prvenstvo, pa je fuzbal ponovno prešel sfero športa, kjer se sicer nahaja. Nacionalka štanca oddaje, obskurni športni dnevniki izhajajo s povečano naklado, o tem ali ga bo Novaković zabil Rusiji ali pa Aršavin Sloveniji ugibajo tudi kod drugod kot v telovadnicah in zakotnih kafanah. Športna Slovenija je ponovno našla smisel in ta je nogometni. Nacionalistični nogometni fanatiki spet lahko enakovredno pogledajo proti Hrvaški, Srbiji in, oh, ja, proti Evropi, kjer debata o tem, kje je nogometu mesto, nikoli ni bila potrebna.
Premier Pahor pa je v soboto imel, poleg obiska moskovskega stadiona Lužniki in podpisa sporazuma o plinovodu, še eno, manj prijetno nalogo. Ob smrti alpinista Tomaža Humarja je družini pokojnega izrekel sožalje. Humar, v zadnjem obdobju verjetno najuspešnejši in najbolj eksponiran domači alpinist, je s svojim, žal poslednjim, plezanjem v Himalaji in nesrečo pri tem, medijem nastavil med, v katerega so z užitkom in brez kančka slabe vesti vrgli sekiro.
Celotedenska medijska žajfnica, ki so jo mediji – domala brez razlik – pripravili v obliki “Humarjevih” udarnih minut v informativnih programih, pretirane medijske prisotnosti staroste domačega alpinizma Vikija Grošlja, patetičnih citiranj Humarjevih izjav in – kot vrh – cmoka v voditeljskem grlu Matjaža Tanka, pa kažejo predvsem na drugo plat slovenske športne identitete. Če sledimo mantri, da mediji poročajo o tem, kar ljudstvo zanima, je slovensko navdušenje nad alpinističnimi temami razumljivo. V to nas lahko, če drugega ne, prepriča gneča na vsaki domači geografski izboklini ob vikendih in narodno priporočilo, ki za krepitev slovenskosti svetuje obisk Triglava. Toda, kaj ima z alpinizmom, športom in gorami opraviti skrajno senzacionalistično in zgolj na nesrečo omejeno poročanje o individualnem in zavestno intimnem vzponu Humarja? Ali, če se vprašamo drugače, kaj smo iz medijev izvedeli o športnih plateh omenjenega vzpona in koliko je bilo o njem pred nesrečo sploh zapisanega?
Več kot očitno je, da so, ko gre za individualne, medijsko manj podprte športe, za javnost zanimivi le njegovi najbolj ekstremni odvodi. Ob pretirani koncentraciji te ekstremnosti, ki je Slovenijo zajela v zadnjih letih, pa je nujen dodatek za priljubljenost še bizarnost.
Na dodatek bizarnosti nas opozori še en, najbolj grotesken vidik slovenske športne zavesti. Na aktualnem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu se predvaja tudi film Big River Man, ki govori o Martinu Strelu in njegovemu preplavanju Amazonke. Velik in širok mož, ki je preplaval ali pa ga je zgolj poneslo po največjih rekah sveta, se je zasanjan od navidezne slave, ob nekaj treznih pomislekih o (ne)vrednosti njegovih dosežkov v Sloveniji, preselil v Ameriko in prevzel vlogo burkeža. Strelovi intervjuji in izjave, močno prežeti s prvinami nadrealizma, v smeh spravljajo tudi najbolj zadržane. Toda večina od njih ob tem dvolično pozablja, da je bil Strelov status v Sloveniji ob prvih dosežkih povsem drugačen. Dobival je čestitke političnega vrha, polnil strani z večstranskimi intervjuji, bil je, skratka, prepoznan kot ena ključnih športnih osebnosti.
Omenjeni trije bolj ali manj športni dogodki zadnjih dni v vsej svoji različnosti kažejo predvsem na krizo identitete slovenskega športa. So zgolj karikatura tedenskih športnih poročil, ki nam vsak vikend predstavijo paleto najrazličnejših športnih in malo manj športnih dogodkov, z minimalnimi poudarki na katerem od njih.
Nogomet, ki se je skozi zadnje kvalifikacije uspel preriniti na športni piedestal, bo tam v najboljšem primeru ostal do konca mundiala. Potem bo, kot že poprej, izginil s televizorjev na zakotna ligaška igrišča in se vrnil v objem stavniško-mešetarskih lobijev, ki primitivno obvladujejo domači žogobrc. Premier Pahor bo morda moral zato hiteti na rokometno tekmo, če se bo ta šport prebudil iz nekajletnega sna, vmes pa oditi še v Azijo, kjer se bo Miran Stanovnik odločil z motorjem obdelati puščavo Gobi in čestitati ekstremnemu kolesarju Robiču, ker bo že osemindvajseti teden neprekinjeno vrtel pedala okoli parlamenta. Vmes se bo iz mirovanja prebudil še atlet Primož Kozmus in premiera ponovno pocukal za rokav za doživljenjsko športno rento.
Slovenski šport pa bo še vedno, ves mozoljast, preživljal strašno krizo identitete. Če je ta pri prebivalstvu, ki psihološko strmi k identifikaciji z najboljšimi, še razumljiva, pa je toliko manj pri medijih, športni stroki in politiki, ki vse in vsakogar merijo z enakimi vatli.