Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Nalahno o malomeščanstvu - (2397 bralcev)
Petek, 20. 11. 2009
RKHV vajenci



Naj mi bralec oprosti, če raje berem Clausa ali Vonnegutta kot podrobno napisano literaturo o genocidu in taboriščnikih, a to je tisto, kar še prenesemo ljudje te srebrne, če ne celo bronaste dobe. Dobro je vedeti, da nekateri pisatelji svojim žrtvam odpuščajo in svoje umetnosti ne postavljajo kot objektivnega merila nekih povsem neobvladljivih in ogromnih dogodkov.
Hugo Claus je v svoji polovici Belgije cenjen ravno zato, ker je svoj gnev zavil v prikupno, skoraj vonnegutovsko ironijo. To je pravzaprav edina preživetvena strategija v belgijskem kulturnem prostoru, ki dovoljuje obsežno kritiko pod pogojem, da sta obe stranki vljudni in spodobni. Prav zato je belgijski kulturni prostor poln sadističnih umetniških napadov na meji javne tolerance. Hugo Claus vam bi to znal povedati sam, saj je kot avantgardist pod Artaudovim pokroviteljstvom presedel štiri mesece v zaporu zaradi javne obscenosti. Menda za happening, kjer so sveto trojico predstavljali trije nagi moški. Poleg tega je dobil tri državne nagrade za dosežke v kulturi.

„Govorice“ je roman iz njegovega zrelega obdobja, ki se spoprime z belgijskim kolonializmom v Kongu in kolaboracijo med drugo svetovno vojno na varni domači grudi. Bivši vojaški najemnik Rene, bolan in zlomljen prispe domov v zahodnoflamsko vasico. Tam njegova mlačna starša vodita majhno trgovino z žganjem, njegov duševno moteni brat se poslavlja od svoje mladostne ljubezni, plemenitaški župnik tolče ogromne količine francoskega vina, večina ljudi pa tiči v vaški krčmi, kjer parlamentirajo.

Od Reneja se začne širiti zlo v obliki tropske bolezni in ponorelega bivšega kamerada. V vasi je nenadoma polno smrti, vaščani pa kot ponavadi nimajo moči, da bi v svojem življenju karkoli spremenili. Z vsakdanjo ironijo in štosiranjem opazujejo zaton svoje skupnosti.

Razkrije se, da je Renejeva mati med drugo svetovno spala z lokalnim Sturmbahnfuhrerjem, kar pa cela vas tako že ve. Renejeva mati tako kljubovalno ohrani kljukaste križe, ki jih je nekdo z vasi narisal na hišo, a od vaščanov ni nobenega odziva. Roman polagoma tone v navidez dobrodušno črno farso, ki jo vedno pogosteje sekajo odlomki z Renejeve vojaške ture v Afriki. Ti s svojo brezbrižno podano morbidnostjo dodajajo čedalje bolj nadrealistične elemente.

Roman je napisan v stran ali dve dolgih poglavjih z vidika posameznih vaščanov, ki jih seka grški zbor v vaški krčmi in je namenjen hitremu, neobremenjenemu branju. Ravno tu se vidi Clausov sarkastični pristop do obravnavane snovi. Namreč, roman, ki bi bil lahko njegova najtežja obtožba prikrite dediščine belgijskega kolonialnega kapitalizma, je napisan živahno, napeto, s pogostimi preskoki med drobci vsakdanjega pogovora, vraževerja, trenutnih političnih dejstev, itd.

Morda se je Claus zajebaval tudi iz sočasnih pisateljev, ki so za vsako ceno napadali uglajene male ljudi zahodne Evrope. Roman je postavljen ravno v generacijski razcep poznih šestdesetih, kar avtorju omogoča pozicioniranje med obema stranema, starimi in mladimi, tabletami in pivom, diskotekam in radijskimi žajfnicami.

Važno je, da smo bralci zaradi takega pristopa pridobili berljiv, zabaven roman in ne memorandum o tem ter tem času in prostoru. Naj mi bralec oprosti, če raje berem Clausa ali Vonnegutta, kot podrobno napisano literaturo o genocidu in taboriščnikih, a to je tisto, kar še prenesemo ljudje te srebrne, če ne celo bronaste dobe. Dobro je vedeti, da nekateri pisatelji svojim žrtvam odpuščajo in svoje umetnosti ne postavljajo kot objektivnega merila nekih povsem neobvladljivih in ogromnih dogodkov.

S temno dediščino preteklosti se je kratkočasil Jan Adlešič


Komentarji
komentiraj >>