Že od okoli leta 1827 je Lipa razveseljevala Ljubljančane s svojo pojavo sredi mesta. Med drugim je že zelo hitro razvozlala skrivnosti priprave pic in ta unikaten recept nespremenjen obdržala skozi burno zgodovino Ljubljane. Kljub svojemu slovesu je vztrajala in svojo pristnost ohranila vse do današnjih dni. Ne nazadnje ji je bila podeljena tudi čast, da goji in redi študente iz cele Slovenije.

In prideta študenta na lep jesenski dan k Lipi, v pričakovanju da ju bo ta sprejela v svoj topel objem in ju nahranila. Toda ne! Študenta sta začutila, da je nekaj narobe. Spreletel ju je srh. Terasa je bila kljub številnim mizam prazna.

Nekoliko obotavljaje sta študenta vstopila v Lipino izbo, malo jima je odleglo. Vse je bilo po starem: natakarji niso pozdravljali, mize so bile na pol zasedene, dišalo je po domači kuhinji. Pomirjeno sta sedla za mizo in počakala in čakala in čakala ... No končno ju je ogovorila Lipa: »Kaj bosta?« »Na bone bi jedla, prosim,« sta ji odgovorila študenta. Lipa jima je prinesla tedanjo specialno ponudbo in odšla. Lačna študenta sta tehtala in se odločala med ponudbo. Nato pa se je k njima prisedel neznanec z zlatolaso spremljevalko. Seveda sta bila neznanca dobrodošla, študenta sta se dobro zavedala, da lakota ne izbira prijateljev. Med izbiranjem dobrot sta neznanca spregovorila o skrivnostih gospe Lipe ...

Gospa ima črni pas v karateju zato se ne gre šaliti z njo, prav tako domačija premore sobane v prvem nadstropju, nekdaj so jih uporabljali tudi študentje, toda nihče jih ni videl oditi.

Med tem kramljanjem pa jih je odrezavo zmotila Lipa: »Ste izbrali?« Neznanca sta hitro prelistala po meniju in zgroženo ugotovila, da jima goldinarji v mošnji ne puščajo preveč izbire. Študentoma pa je kazalo drugače. Zato reče prvi: »Kosilo dva bi, prosim,« »Tega je že zmanjkalo,« odgovori Lipa, »imamo le še kosilo ena in tri.«

Ker študentu vegetarijanski polpeti s špinačo niso dišali, se je raje odločil za kosilo ena, toda ne, Lipa mu ni pustila niti veselja do tega: »Pri kosilu ena nam je zmanjkalo pohanih pišk, namesto tega lahko dobiš purana na žaru«.

Študent se za trenutek poglobi v študentsko ponudbo in previdno vpraša, če morda lahko purana zamenja za svinjsko pečenko. Lipa prhne skozi nos in študentoma pojasni, da menijev pač ne menjajo. Obenem pa v isti sapi pove, da jim je prav tako zmanjkalo cvetačne juhe, zaradi česar se bo študent moral sprijazniti s špargljevo.

Ko s svojim pogledom gospa ošvrkne drugega študenta si ta upa le prikimati, češ da bo on enako. Neznanca začutita napetost v zraku in se v trenutku odločita za Lipino pico. Ko Lipa odide, si oddahnejo.

Oddih pa ne traja dolgo. Ko vsak dobi svojo jedačo, jih Lipa neprestano motri s delčkom svojega očesa. Nihče si ne upa ničesar pokritizirati in nihče si na krožniku ne upa pustiti niti drobtinice hrane. Kljub lakoti niso prepričani, ali jim bo uspelo. Vendar na koncu želja po preživetju zmaga. Študenta, neznanec in njegova zlatolaska pojejo vse do konca, pomažejo krožnike, nato pa ucvrejo in se ne vračajo več.

S strahom v kosteh pojedli Kuki in Slaviša ter dva neznanca.