Dvanajstega novembra so se na večerji v graščini sredi Bruslja srečali predstavniki skupine Bilderberg, poimenovane po kraju prvega srečanja, ki jo sestavljajo vplivni svetovni politiki in gospodarstveniki. Čeprav se njeni člani srečajo zgolj enkrat na leto, in to vse od ustanovitve davnega leta 1954, je bilo tokratno novembrsko snidenje že drugo letošnje. Za okus o stasu in glasu udeležencev na tovrstnih druženjih naj naštejemo udeležence poletnega srečanja skupine v Grčiji. Poleg grškega in finskega premierja, švedskega zunanjega ministra Karla Bildta, namestnika Hillary Clinton, ameriškega finančnega ministra, predsednika Evropske komisije in podobno, so Grčijo obiskale skorajda vse evropske kronane glave in kup gospodarstvenikov, med katerimi lahko najdemo predstavnike največjih svetovnih gospodarskih konglomeratov.

Če se vrnemo na novembrsko srečanje skupine Bildeberg, izstopa pomembno dejstvo, da je bil eden od govornikov tudi belgijski premier Herman Van Rompuy. Ko se je ime belgijskega premierja zgolj dan pred devetnajstim novembrom v javnosti pojavilo kot predlog Nemčije in Francije za mesto predsednika Sveta Evropske Unije, smo površni komentatorji povzeli marsikatero kritično novico iz doma in tujine, ki je Van Rompuya označila za marioneto v rokah velike dvojice. Podatki, ki se skrivajo za nastopom Von Rompuya na srečanju skupine Bilderberg, pa imenovanje na vrh Evrope že postavlja v luč igranja s svetovno usodo. Toda še vedno so pomembna dejstva, ki naj razjasnijo zakaj je bila Lizbonska pogodba vpeljana in kako močnejša vloga Evropske unije že danes žre lastne otroke. Van Rompuy je sedem dni pred imenovanjem na mesto predsednika Evropskega sveta na srečanju ekskluzivne skupine vplivnih in bogatih predstavil svojo vizijo Evropske unije. Ta se mora po njegovem mnenju preoblikovati v podobno obliko kot Združene države Amerike.

Problem tovrstne ureditve za Evropo je nedvomno dejstvo, da Evropa kot institucija neposredno ne pobira davkov, temveč je odvisna od odločanja parlamenta in vlade vsake posamezne države članice. Predlog bodočega predsednika Evropske unije o uvedbi posebnega davka, ki bi ga pobirala Evropska unija neposredno, je zato s stališča federalne usmeritve logična poteza. Za kanček duhovitosti je Rompuyev predlog o skupnem davku poskrbel z okoljevarstvenim dodatkom, saj bi tovrstni davek preprosto poimenoval Zeleni davek. V množični ihti o varovanju okolja, ki je trenutno zajela zahodni svet, je izgovor o Zelenem tem in onem postal gonilo pri uvajanju posrednih in neposrednih, a nepotrebnih vzvodov oblasti.

Kaj potemtakem je Van Rompuy? Marioneta Nemčije in Francije? Kost v grlu Španije, Italije ali Velike Britanije, ki se je morala zadovoljiti z mestom zunanjega ministra Evropske unije? Nedvomno dejstvo je, da majhne države - predvsem tako imenovana nova Evropa - pri imenovanju prvega predsednika Evropske unije ni imela velike vloge. Na listi udeležencev skupine Bilderberg namreč komajda najdemo politika iz skandinavskih držav, kaj šele, da bi na njem našli predstavnika poljskega, češkega ali slovenskega gospodarstva in politike. Van Rompuy je bil izbran preden je večina Evrope vedela, kdo je resni kandidat za to mesto. Dejstvo, da kandidata izbira Svet Evropske unije in ne na primer Evropski parlament, ali da bi ga izvolili Evropejci na neposrednih volitvah, iz celotne zgodbe odstrani tudi zadnji kanček iluzije demokracije.

Van Rompuy je bil izbran sedem dni pred uradnim imenovanjem. Ali bo pri svojem delovanju marioneta ali pa tvoren igralec vplivnih in bogatih niti ni pomembno, saj bo forma Evropske unije postala čedalje bolj podobna tisti na drugi strani Atlantika. Povzdignjen glas nekaterih držav članic Evropske unije na čelu s Poljsko pa nazadnje odzvanja v prazno. Procesija namreč koraka dalje in po prvem decembru, ko bo Lizbonska pogodba stopila v veljavo ter prvem januarju, ko bo Van Rompuy uradno prevzel mesto predsednika Sveta Evropske uije, bo večina pozabila, da se ideja gospodarske združene Evrope spreminja v mastodonta zgodovine. Naravni ciklus imperijev Evropski uniji sicer napoveduje bleščečo prihodnost, a ji z nastavitvijo politika iz vrst vplivnih in bogatih, hkrati podpisuje smrtno obsodbo. Ali bo v tem imperiju dovoljena pravica do samoodločbe, pa bo potrebno počakati do naslednjih sprememb ustave.

Komentar je spisal Igor.