»Writers on America«
Fakulteta za družbene vede je obiskovalce knjižnice te dni veselila z zastonjskimi izvodi lične publikacije, ki jo je izdal State Departement oziroma pisarna, ki je zadolžena za informiranje mednarodne javnosti o vseh velikih potezah dežele priložnosti. Veleumom, delujočim v dotični pisarni, očitno ne zmanjka idej, kako mednarodno javnost spomniti na prvovrstnost njihove domovine. Tako so uradniki našli še eno nišo: ameriške pisce. Ja, tudi Amerika ima pisatelje in pesnike, senzibilne dušice, ki eni bolj, drugi manj opevajo domovino. V omenjeni brezplačni publikaciji se predstavlja 15 piscev – seveda tistih, ki opevajo ZDA. V luštnih esejčkih razglabljajo, kako je dejstvo, da so Američani, vplivalo na njih kot pisatelje. Odgovor seveda ni težak. Ja kako neki? Dobro, izjemno dobro, najboljše.
Ko pogledamo »Writers on America«, kot se imenuje pro bono knjigica, v nas zasanjano strmijo obrazi piscev. Osebek, strmeč nazaj v obraze piscev, kaj hitro ugotovi, da esejiste proces melting pot-a še ni doletel. Večina je namreč frišno priseljenih ali pa druga generacija živeča v Ameriki. Vmes se najde še ena staroselka in par potomcev potnikov ladje Mayfair.
Namen skrbno izbranega venčka piscev je bralca publikacije spomniti na posebno značilnost države na drugi strani luže. Nn fenomen »uresničitve ameriških sanj« namreč. Bralec naj bi ob branju ugotovil, da se Ameriki ne pravi zaman dežela priložnosti. Če hočeš biti pisatelj, pisatelj postaneš.
Če je uspelo tem hispancem, Indijcem, Latvijcem, Izraelcem, Libanoncem…, lahko tudi tebi.
Avtorji esejev učijo na univerzah, izdajajo knjige, pobirajo nagrade. V glavnem, enkratni so. Živijo ameriške sanje. So gradivo za drugorazredne holivudske filme. So zgodba o uspehu, ki milijone državljanov čisto tiho in zahrbtno žene, da delajo bolje, da delajo več, da se trudijo, da bi postali najboljša verzija samih sebe. Ali pa koga drugega. Komu mar, da bi se le o njihovem življenju lahko kdaj posnel kakšen beden film. In Amerika profitira. Državljani so pokorni in igrajo njihovo igro - večajo dobičke, da si pa ne morejo privoščiti zdravnika, jih sploh ne moti.
Ob prebiranju vseh 15-ih esejev lahko bralec, ki se seveda ne pusti zavesti luštnim zgodbicam o uspehu, izlušči skupne točke razmišljanj. Najbolj priljubljena vedno ponavljajoča se mantra je neverjetna hvaležnost, ki jo pisci čutijo do Amerike. Ta jim je omogočila, da pišejo, da se razvijajo, da lahko povejo kaj mislijo. Sploh si ne morejo predstavljati življenja v državi, v katero segajo njihove korenine. Ma kje! Če bi se tam naučili brati, bi bili presežek. Knjige pa drugje po svetu tako ali tako sploh niso cenjene.
Druga skupna točka večine esejev je spomin piscev na boleče otroštvo. Seveda, bili so drugačni in ni jim bilo ime John ali Mary. Na igriščih so bili izobčenci, sovrstniki jih niso vabili na rojstne dneve in obupno so si želeli, da bi bili navadni. Ubogim revčkom ni preostalo nič drugega, kot da se zatečejo h knjigam in živijo v svojem fiktivnem svetu. Avtorji esejev se torej Ameriki zahvaljujejo za vso torturo in zavračanja, kajti to jih je privedlo do mesta predavateljev na univerzi in ves gnev iz otroških dni je zanemarljivo hitro pozabljen. Bilo je vredno – postali so cenjeni državljani, ali kot sami pravijo v svojih esejih »all american writers«. Per aspera ad astra torej.
Na zadnji platnici lahko zdolgočasen bralec najde internetni naslov urada, ki je zagrešil izdajo patriotske publikacije. Na »usinfo.state.gov« v času, ko je že največjim telebanom jasno, da je bila vojna v Iraku nateg, da tam trenutno divja gverilska vojna, da Iračani Američanov ne posipajo s cvetjem, da je bilo ameriških žrtev že več kot v pravi zalivski vojni, na tej strani še vedno vztrajajo pri originalni slaboumni verziji. Oni, ki vsebuje sestavine kot so osvoboditelji, topel sprejem, humanitarne akcije, pravice… Verzija je seveda podkrepljena s slikovnim dokaznim gradivom in tako lahko občudujemo fotke iz kongresa za zdravniške sestre, ki so ga seveda organizirali Američani in za kar so jim Iračani seveda zelo hvaležni. Tudi fotografije nasmejanega in hvaležnega iraškega prebivalstva, ki jim ameriški vojački delijo humanitarno pomoč, so vredne omembne. V Iraku vse štima in vsi se imajo radi, govorice o gverilski vojni pa so čista izmišljotina.
Očitno prav vsi Američani ne morejo brez iluzij. Pisci so prepričani, da je Amerika najboljše, kar se jim je kdaj zgodilo, Američani nasploh so prepričani, da so najboljše, kar je kdajkoli doletelo Irak. Kako naj sploh slutijo kaj drugega, če pa jih State Depatment zalaga z patriotskimi izlivi take in drugačne vrste? Pošiljanje zastonjskih publikacij na drug konec sveta in izrabljanje drugače prav neškodljivih piscev za propagando ZDA pa lahko štejemo med najbolj patetična sredstva reševanja ugleda obljubljene dežele.
Kaj sledi? Bo naslednjič obiskovalce Osrednje družboslovne knjižnice Jožeta Goričarja na FDV-ju čakal zastonj CD z naslovom »American Musicians on America«, ki bo vseboval venček patriotskih? Mogoče bo na njih prežala publikacija »Iraq: from fear to freedom«, ki je tudi maslo State Departmenta?
Kakorkoli že, dragi obiskovalci omenjene knjižnice, bodite previdni in izogibajte se knjižic, ki kar čakajo, da padejo v torbo kakšnega radovednega študenta. Če vas ob dejstvu, da so publikacije pro bono, zasrbi roka, počakajte, minilo bo in prihranjeno vam bo branje duhamornih opevanj Amerike, za katera ni res nobene osnove. Ta verzija Amerike je miselni konstrukt, fantom, nekaj podobnega kot je strah, ki ga državljani ZDA čutijo že, če veter piha malo drugače kot ponavadi: Zunaj ga ni, notri pa je votel.
Ameriški intelektualci, cenjeni državljani, dobitniki književnih nagrad, osebe leta, avtorji obveznega čtiva na ameriških šolah… Ne, kar vsi prebivalci dežele priložnosti, en nasvet: Wake up and smell the coffee!!!
Komentarji
komentiraj >>