Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Depala vas: priprava na vojaški ali policijski udar? (4282 bralcev)
Sreda, 23. 7. 2003
tomazza



Takrat leta 1994, v mirnodobnem času torej, so vojaške osebe celo po besedah sodnika, ki jim je nedavno izrekel oprostilno sodbo, zunaj vojašnic protipravno vršile aretacije civilistov. Obrambno ministrstvo, še posebej pa njegov privesek - specialno brigado Moris – je takrat povsem neizpodbitno suvereno obvladoval za nekatere slovenske junake, ki so v desetdnevni osamosvojitveni vojni le doživeli svojo katarzično samopotrditev, za vse večne čase nekdanji obrambni minister Janez Janša. Nikakor pa ni nepomembno, da je prav v zadnjem času moč zaslediti tudi vse več potrditev teze, da so prav Janševi socialdemokrati tisti, ki bodo na račun razpada svojega zgolj opozicijskega koalicijskega dometa z Novo Slovenijo, po vse bolj se bližajočih državnozborskih volitvah v naslednjem letu, na vrsti, da se jih pripusti k oblastniškem koritu.

Nikakor pa ni tudi nepomembno, da je leta 1994 ob aferi Depala vas na čelu notranjega ministrstva, ter torej tudi policijskih specialcev v popolni bojni pripravljenosti, kar z drugimi besedami pomeni, da so se ti v polni bojni opravi, oboroženi celo s protioklepnimi raketami, selili na tajne lokacije, stal današnji koalicijski pravosodni minister slovenske ljudske stranke Ivo Bizjak. Že kar nekaj časa pa je gotovo, da ne ta, ne njegov direktno nadrejeni predsednik vlade Janez Drnovšek, leta 1994 policije nista obvladovala. Nenazadnje smo prav v obdobju, ki je sledilo, na državne stroške pridelali največ mladostnih policijskih upokojencev. Glede na silne nevšečnosti in preglavice, ki jih ima vladajoča koalicijska klika s političnimi eskapadami za lastno politično preživetje bojujočim se predsednikom Slovenske ljudske stranke Francom Butom in še nekaterimi vplivnimi kmečkimi poslanci, ki bi najraje kar po svoje preuredili volilno zakonodajo, je politična računica pravzaprav preprosta. Na vrsti za selitev med opozicijo je Slovenska ljudska stranka - in vtis domnevne demokratičnosti domovine bi se z minimalnimi spremembami razmerij oblastniške moči lahko obdržal vsaj še za naslednje parlamentarno obdobje.

Za boljši uvid v demokratično stanje duha države pa je med drugimi poskrbela tudi bodočim političnim ambicijam sedanjih in tudi nekdanjih oblastnikov po svojem predsedniškem volilnem izzidu očitno nevarna za časa Depale vasi okrožna tožilka Barbara Brezigar. Ne glede na to, ali je na sestankih pred mirnodobno vojaško aretacijo policijskega agenta na obrambnem ministrstvu Milana Smolnikarja res sodelovala, ali ne, je hrabre fante iz specialne vojaške brigade Moris, nekoč že prav sama razrešila vsake krivde. To, pa tudi njene zadnje pripravljalne poteze za vstop v prvo ligo domače politike, pa jo nedvomno profilira v krog političnih interesov, ki še vedno niso povsem obupali nad uresničitvijo lastnih oblastniških ambicij brez dosedanjih nosilcev politične oblasti.

Nad takšno možnostjo, torej nekakšno rekonstrukcijo ponesrečenega vladnega eksperimenta strank vzneseno poimenovanih slovenske pomladi, ki smo mu bili priča pred nekaj leti, pa očitno ni povsem obupal še niti opozicijski prvak Janez Janša. Ta se zaenkrat v obliki javnih pisem leta 1994 najvišjim predstavnikom države, v katerih jih sprašuje, kdo da je takratno mirnodobnemu času neprimerno bojno pripravljenost policije sploh ukazal, predvsem prizadeva iz svojega lika, imena in takratne vloge preusmeriti javno pozornost.

Toda pravim demokratom, ki jih v tej deželi tako kronično primanjkuje, je upajmo jasno, da je to, ali se je udar z orožjem pripravljal na obrambnem ministrstvu, ali pač v krogih, ki so mimo nosilcev demokratične oblasti takrat obvladovali slovensko policijo, popolnoma vseeno. Večina do sedaj znanih dejstev tako ali tako potrjuje to, da sta bili z orožjem svoje oblastniške pozicije v nedozoreli navideznosti slovenske demokracije pripravljeni braniti tako vojska kot policija.

Vse skupaj – torej medsebojno obtoževanje za politično odgovornost, da je bila država Slovenija na pragu oboroženemu spopadu med vojsko in policijo – pa tako ali tako najbolj škoduje prav krogu političnih podjetnikov, ki so vse skozi na račun lastne politične vladavine kovali politične in tudi povsem opipljive dobičke. Očitno tako je, da takratna cagava razrešitev obrambnega ministra Janeza Janše, ki ji je pred parlamentom nasprotovala celo pettisoč glava množica njegovih privržencev, in kasnejša s ponesrečenim ropom policijskih specialcev v Celovcu utemeljena razrešitev takratnega notranjega ministra Iva Bizjaka, le nista bila dovolj. Demokratičnemu okolju neustrezne poltične ambicije slovenskih oblastnikov se z njima nareč še zdaleč niso umirile ali potuhnile. Kar pa je nenazadnje kronski dokaz navideznosti demokratičnega duha na Slovenskem. In dokler ne bo na demokratičnem tnalu padlo še kar nekaj političnih glav, ni prav nobenega razloga, da bi lahko trdili nasprotno.

ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment, z Depalo vasjo in navideznostjo demokratičnega duha na Slovenskem v zobeh sem prispeval Tomaž Z.



Komentarji
komentiraj >>