Poročilo s predavanja DPU, 26.11.

Ciklus predavanj Delavsko punkerske univerze se je pretekli četrtek nadaljeval s predavanjem filozofa Tadeja Trohe, ki je predaval o »Štorklji in spolni vzgoji«.

Teznega naslova »Šola kot ideološki aparat ekonomije« se je predavatelj lotil s perspektive psihoanalize. Izhodiščni zastavek predavanja je bil poskus utemeljitve Lacanove matrice štirih diskurzov - med katerimi je tudi diskurz univerze - prek Freudove teorijo seksualnosti, ki jo Freud najbolj koncizno razvije v svojih Treh razpravah o teoriji seksualnosti. Osnovna ugotovitev, ki jo Freud poda ob analizi seksualnih aberacij je, da je seksualnost kar se da oddaljena od kakršnekoli norme in »naravnih« pravil. Seksualnost, kakršno je odkril Freud, ruši sleherni model analize, ki bi ga sestavljala bipolarnost pravila in izjem. S tem pa v jedru seksualnosti stoji neka inherentna nemožnost izravnave presežkov libidinalnih investicij.

V začrtano linijo argumentacije je predavatelj nato umestil teorijo štorklje, ki prinaša otroke. Zgodbo o štorklji Freud obravnava na več mestih. Predavatelj je najprej analiziral Freudov zgodnji spis O otroških seksualnih teorijah, v katerem Freud razvije tri tipe razmerja otroške vednosti do teorije o štorklji, pri čemer sta prvi dve najbolj relevantni.

Prvo otroško teorijo o nastanku otrok je predavatelj poimenoval egalitarna teorija, v jedru katere tiči neka izvorna otroška predstava, ki jo uprizarja izjava: »Vsi ljudje imajo penis«. Štorklja se tu izkaže za materializacijo omenjene predstave, namreč kot brezosebni, nevtralni falični simbol. Izhodiščna egalitarnost pa nato naleti na paradoks reprodukcije. Če imajo vsi ljudje penis, kako potem pojasniti, da lahko otroke rojeva le mati?

Nasproti egalitarni teoriji se zdaj vzpostavi reprodukcijska teorija o nastanku otrok, ki izhaja prav iz dejstva, da otroka rodi mati. A tudi ta otroška teorija naleti na paradoksno izjavo o sebi: če otroci prihajajo iz notranjosti materinega telesa, potem lahko pridejo na svet samo skozi njen zadnjik, saj druge odprtine nima. Toda, spet - zadnjik imajo tudi moški.
V dualnosti otroških seksualnih teorij zgodba o štorklji nastopa kot neki zunanji, nevtralni odgovor na paradokse otroškega raziskovanja seksualnosti. A če se pri zgodnjem Freudu teorija o štorklji na nek način zoperstavlja omenjenim paradoksom, pa Freud v svojem poznem spisu Končna in neskončna analiza teorijo o štorklji pripiše infantilnim seksualnim teorijam samim. Poznemu Freudu gre prav za preseganje osnovnega in nezadostnega razmerja vednosti o dejstvih na eni in praznoverju v obliki štorklje na drugi strani.

Štorklja, ki se je prej kazala kot otrokom vsiljena zgodba s strani odraslih, sedaj postane samonikla ideja otrok. S takšnim obratom v perspektivi pa štorklja postane prototip ideologije, ki stopa na mesto domnevne začetne vednosti o seksualnosti, k predhodni seksualnosti sami. In prav na tem mestu se spolna vzgoja naposled pokaže kot prototip vzgoje kot take, to je izobraževanja samega. Omenjeno poanto plastično ponazarjajo predavateljeve sklepne besede: »Nemožno vzgoje ni spolnost (naravna spolnost, neukrotljive primarne strasti, upiranje narave itd.), temveč neka vednost, ki je ni mogoče vedeti.« Ali drugače, problem vzgoje je ravno v tem, da na njenem začetku stoji - da tako rečem - »izobraževanje«. In vse tisto, kar bo kasneje nastopalo kot vzgoja, bo le način, da se prikrije notranji razcep samega izobraževanja, pri čemer kot novi tip vzgoje v današnjem času ne stoji nič drugega kot »permanentno izobraževanje«.

V četrtek, 3. decembra, ob 18. uri, vas DPU vabi na predavanje filozofinje Karoline Babič z naslovom »Sodobni delavec kot subjekt karkoli«.

Poročilo spisal Boštjan Nedoh.