Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Trst je naš! Komandant Franc in njegova pravica (2969 bralcev)
Petek, 4. 12. 2009
Igor Bijuklič



Diplomski film Žige Virca je od svoje prve projekcije polnil kinodvorane tako zvesto kot še noben drugi študentski film. Sodeč po odzivu bo pokosil tudi mnogo večje produkcije etabliranih filmskih ustvarjalcev. V čemu je torej formula t.i. uspeha? Odgovor je marketing. Vse je v naslovu. Vendar to ni zgolj naslov, temveč vsem dobro znana parola, geslo in nostalgična pilula, mnogo težja od filma samega. 27 minutni “Trst je naš!” se zadeve loti tam, kjer so klasični partizanski filmi končali.

V filmu “Na svoji zemlji” iz leta 1948, Franceta Štiglica, partizani le od daleč opazujejo panoramo Trsta in takorekoč sanjajo o njem. Potem je prišla vmes zgodovina in zdaj, šestdeset let kasneje, je nastopil čas njenega ponovnega uprizarjanja. Komandat Franc in njegova skupina amaterskih ljubiteljev zgodovine in igre v uniformah in pokanju slepih nabojev namerava leta 2009 zavzeti Trst. Njihovi prijatelji v uniformah nasprotne, nemške vojske jim pomagajo, da bo podvig imel svojo dozo avtentičnosti.

Francetovi soborci imajo zadeve razčiščene. Igramo se uprizarjanje zgodovine. Tako kot to dejansko počnejo v parku vojaške zgodovine v Pivki, kjer so že uprizorili serijo bitk od napoleonovih do zavezniških, vendar nikoli bitke za Trst. Zaradi dobrih medsosedskih odnosov seveda. Vendar komandant Franc diha povsem drugi zrak. On upriarja zgodovinske želje. V hiši ima osebni Titov relikvarji, nabija njegove govore, sanja o njegovih divizijah. Še osvežilci zraka v njegovem avtu, s katerim se vozi v vsakodnevne bitke, nosijo njegovo podobo.

Komandat Franc kljub temu ni nor, le deluje v norih okoliščinah. Takih jugonostalgikov kot je on je še mnogo. Konfliktnost pravzaprav povzroča nacionalni kredo, ki ni nič drugega kot že zdavnaj popačeno dejstvo o tem, da so nam zgodovino vedno krojili oziroma uprizarjali drugi. Eeee, zdaj pa si jo bomo sami. Vendar so zdaj nastopili tudi novi časi, ki temu več niso naklonjeni. Zavojo napredka in miru ne gledamo več nazaj, temveč samo naprej, je nekoč izjavil bivši kulturni minister Simoniti. Franc pa je bral Georga Orwella in ve, da kdor obvladuje preteklost obvladuje prihodnost.

Policist, ki pozna Francetovo zagrizenost mu skuša dopovedati; “Ta cirkus ne gre v koncept”. Franc pa je odločen:” Lahko pride na obisk Obama, Ghandi ali Osama bin Laden, mi bomo zavzeli Trst”. Nobena lažna nadideološkost, zadeve nacionalne varnosti ali protokolarni bonton ne bo preprečil njegovih namer. Tujega nočemo, svojega ne damo, je trdno prepričan komandat Franc.

Komandant Franc ne razume kako tudi suverenost ne gre skupaj z uprizarjanjem lastne zgodovine. Ne razume kako moramo zdaj dati prednost nekemu predsedniku Obami, ko vendar Trst čaka. Tisti Trst, za katerega je dr. Ivan Tavčar izjavil da so pljuča Slovenije, s katerimi ta diha, medtem ko ji srce bije v Ljubljani.

Komandanta Franca so naučili, da smo skozi zgodovino zaradi grabežljivih sosedov, igubljali košček za koščkom etničnega ozemlja tudi takrat, v pradavnih časih, ko Slovenije in Slovencev sploh ni bilo. Zdaj je pa zadeva dosegla vrh, saj smo celo v taboru zmagovitih zaveznikov vseeno najebali. Celo osemnajst let suverenosti je bolj medlo izbrisalo pečat hlaščevstva in pokazalo, da ima država Slovenija avtoritativno osebnost, ki je vzvišena do podrejenih in uslužna do nadrejenih. Zato je Francov sklep radikalen: Stvar je treba vzeti v svoje roke. Dobesedno!

Hej tovariši pod orožje vsi,…
Čaka korotan, čaka štajerska, čaka silno jadransko morje,…

Trst ali bolje “Trst je naš!” je naše Kosovo polje. Ima vse kar potrebuje politični mit. Dobre in zle, storjeno krivico in notranje izdajalce. Ko se izgovori Trst je naš, se ima v mislih vsaj še Koroško, Benečijo, Istro in tako dalje. To namiguje tudi konec filma, ki pokaže da tega posttraumatičnega uprizarjanja zgodovine nikoli ne bo konec.


Komentarji
komentiraj >>