Zadnjih nekaj dni in tednov je zaznamovanih s takšnimi in drugačnimi argumenti moči. To nas je, tudi futraše, pripeljalo na misel, da se odpravimo v gostilno Lovec. Pa si za začetek poglejmo, s kom imamo opravka. Lovec naj bi bil tisti, ki se ukvarja z lovom. To pomeni, da išče in zasleduje žival, da bi jo ujel, ubil.

Lov se pojavi že v kameni dobi. Kot orožje so uporabljali obdelan kamen, pozneje kopja ali puščice in nože, izdelane iz živalske kosti. V drugi polovici 6. stoletja so se Alpski Slovani naselili v naših krajih, vpliv germanskih narodov, predvsem Bavarcev in Frankov, se je ohranil še dolga stoletja tudi v lovu. V fevdalizmu se je s pravico do izkoriščanja zemljišča prenašala tudi pravica do lova. Ta sistem se imenuje regalni. Uveljavi se leta 1848 z zemljiško odvezo. S tem se dovoli lov širšemu krogu ljudi in ne samo bogatemu plemstvu. V 20. letih od uvedbe regalnega patenta so divjad skoraj v celoti iztrebili, nekatere vrste tudi povsem.

V današnjih časih pa so naši gozdovi spet vsaj malce bolj polni. To lahko trdimo tako za divjad kot tudi za lovsko svojad, ki je najbolj oborožena skupina ljudi v naši republiki. Njihovo mnoštvo presega tako vojsko kot tudi policijo.

V gostilni bi tako pričakovali nagačene medvede, fazane, srnjad in podobno. Vendar ko vstopimo, na stropu ugledamo vrata. O vsej »lovskosti« lovca pa nam pričajo zgolj nekatere stare slike, ki visijo po stenah. Še te se malce bolj masovno nahajajo v najbolj skriti sobici, ki je za študentarijo odprta le ob večjem navalu gostov.

Gostilna Lovec sodi v krog starih ljubljanskih gostiln. Najti jo je moč na Trgu mladinskih delavnih brigad, hiša pa nosi številko 1. Pred vhodnimi vrati, če dolgo stojite ali sedite na preži, lahko ugledate tablo, na kateri se vam po navadi zvrsti petorica »kosilnih ponudb«. Človek bi pričakoval, da bo med petorico našel kakšnega gozdnega kosmatinca ali kosmatinko, vendar pa smo, med lačnim lomastenjem do gostilne, očitno prestrašili vso divjad in je na zapovedni tabli nismo več ugledali.

Mesojedcem barbarskega duha, ki bi si tako poželeli recimo medvedovo kračo, prepeličja jetrca ali pa morda pečenega merjasca, se v Lovcu slabo piše. Značilnosti njihove stalne ponudbe so na eni strani testenine in bogat solatni bar. Mesne jedi pa niso nič kaj bogatejše kot morebiti v kakšni drugi restavraciji. Vsaj kar se pestrosti izbire tiče, ne.

In kaj se je znašlo na našem ulovu? Za začetek smo bili hitro postreženi z juho, po kateri je plavala koruza. Zraven so postregli tudi kruh, obogaten s semeni, ki je deloval, kot da bi bil narejen doma. Nad okusom se nismo ravno pritoževali. Za glavno jed so nam postregli mineštro, v kateri je plaval par hrenovk, ki niso prenesle vročine in so od pritiska razpokale. Nikar ne mislite, da so bile kakšnega posebnega živalskega izvora. Prav takšne najdete v vsaki skromno založeni delikatesi. Vendar pa je bil, vsaj količinsko, krožnik kar izdatno napolnjen, mineštra pa je tudi prav lepo pogrela premražen želodec in ostali život. Tisti dan je bilo moč naročiti še bolonjske špagete ter testenine s tuno - verjetno kar iz konzerve, obogatene s pelati in origanom. Zapisani sta bili še dve vegetarijanski zapovedi, vendar so jih mesojedi možgani čisto podzavestno spregledali.

Ob glavni jedi si je moč postreči še s solato iz dokaj dobro založenega solatnega bara. Če vam zelenje ne diši, vam postrežejo s sladico. Tokrat je bila še kar okusna, v podobi doma narejenega Kinder Pingvina. Okus, ki je prevladoval, je bila seveda čokolada z ne preveč sintetično beljakasto kremo. Izpostavimo lahko tudi hitro postrežbo, ne glede na gnečo. Seveda pa si ne moremo kaj, da ne bi predlagali morebitne spremembe imena, saj bi se gostilni Lovec bolj podalo ime gostilna Nabiralec.
S harpuno je hrenovke nabadal Franci I.