Z današnjim dnem se pričenja famozna konferenca o podnebnih spremembah v danskem glavnem mestu Kőbenhavn v organizaciji Združenih narodov. V konferenco se polagajo veliki upi, čeprav je precej jasno, da do zavezujočega sporazuma zaradi kopice različnih interesov nacionalnih držav in gospodarskih subjektov ne bo prišlo. Največ, kar naj bi se zgodilo, je nek političen okvir, ki bi določal nadaljnje korake pri spopadanju z antropogenimi podnebnimi spremembami. Sporazum bo nasledil slavni ali neslavni – odvisno od točke gledanja – kjotski protokol, sprejet leta 1997, ki pa je vstopil v veljavo šele leta 2005.

Ta sporazum je bil dodatek, neke vrste »update« zakonsko nezavezujočega »Okvirnega sporazuma Združenih narodov o podnebnih spremembah« iz leta 1994, ki je imel za cilj spopad z globalnim segrevanjem. Ravno kjotski protokol je pomenil zakonsko zavezujoč dogovor o zmanjšanju izpusta toplogrednih plinov, a ga Združene države Amerike kot glavna onesnaževalka niso podpisale in ga tudi ne nameravajo.

Na vse vlade sveta se močno pritiska, naj vendarle storijo nekaj oprijemljivega in dolgoročnega glede zaščite celega planeta, a pritiski potekajo tudi v nasprotno smer. Govorimo seveda o močnih gospodarskih subjektih iz raznih sektorjev, ki se nikakor ne nameravajo odpovedati dobičkom. O tem in drugih temah, povezanih s kőbenhavensko konferenco, smo se pogovarjali z Andrejem Krajncem, sekretarjem na ministrstvu za okolje in prostor ter operativnim vodjo slovenske delegacije v Kőbenhavnu. Andrej Krajnc je sodeloval tudi v Medvladnem forumu za podnebne spremembe, organizaciji, ki je leta 2007 skupaj z Alom Gorom prejela Nobelovo nagrado za mir. Beseda je tekla tudi o konceptu odkupa izpustov toplogrednih plinov, vlogi Slovenije pri reševanju podnebnih težav in pričakovanjih na splošno.

Nov sporazum bo torej nasledil tistega iz Kyota, ki poteče leta 2012. Da bi vedeli, kakšna pričakovanja naj sploh imamo od novega sporazuma, je potrebno vedeti, v kolikšni meri se je uresničeval obstoječi. Kolikor vemo, je zavezoval predvsem industrijsko razvite države z izjemo Združenih držav in ne toliko tako imenovanih držav v razvoju: