Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Uvod v Knjigo Primerov ali družboslovje v obdobju zatona (3155 bralcev)
Četrtek, 10. 12. 2009
RKHV vajenci



Ibn Khaldun je torej živel v času, ko je islamski svet doživljal ekonomski in kulturni zaton, kar ga je gnalo k raziskovanju vzrokov državnosti, kulturnosti in ekonomije kot temelja družbenega življenja, hkrati pa tudi k iskanju krajev, ki še niso zapadli fatalizmu poražencev. Od tega iskanja nam ostaja samo to pomembno delo, ki je testament univerzalnosti znanstvene misli, pa tudi specifičnem intelektu misleca, ki stoji na začetku naših samo-spoznavnih ved.
V uvodu v Mukadimo ibn Kaldun razlaga, da je poznavanje zgodovine želja vsakega, tudi preprostega človeka. S tem želi povedati, da je ljudi tudi v Srednjem veku zanimalo ugotavljanje vzrokov družbenih pojavov z uporabo induktivne logike. In to ne glede na religijo, ki s svojo dušečo prisotnostjo naseljuje naše predstave o tistem posplošenem, prostorsko nedoločenem času.

In ne samo to, v slogu klasičnih starogrških zgodovinarjev nam preko grajanja pomankljivosti slabega zgodovinopisja začrta svoj znanstveni aparat. Tako kot sodelavci Analov 600 let pozneje loči površinsko in globinsko zgodovino. Meni, da so enkratni dogodki odvisni od življenja dežele, ki kroji način preživljanja svojega prebivalstva, ki z zgoščeno produkcijo ustvari pogoje za civilizacijo, ki je končni smoter človeške dejavnosti.

Posebej ga skrbi nekritičnost pri obravnavi virov, kar ilustrira njegova kritika psevdo-religiozne konstruckije ljudi črne kože kot otrok Hama, ki so svojo dedno pravico prodali svojim stricem za skodelo juhe. To je bil ideološki zagovor suženjske trgovine v vzhodni Afriki, ki ga avtor s kritiko pasaže v Tori zavrže in pigmentacijo kože reinterpretira kot odvisno od podnebja, s katerim razloži tudi stopnjo civilizacije v posameznih klimatskih pasovih.

Geografija je glavni veznik tudi v njegovi revolucionarni teoriji o prehajanju populacij med nomadizmom in stalno naseljenostjo, kjer je prvo posledica ekonomske krize in drugo ekonomskega razcveta. Oba elementa se srečujeta na političnem polju preko cikla nomadskih vojaških osvajanj, ki naj bi bil podlaga za nastanek razredne in politične razslojitve. Iz tega ibn Khaldun izpeljuje razlago etnične konstitucije ljudstev, ki je odvisna od kulture aristokracije, kar je danes splošno sprejeta teza za zgodovinska obdobja pred razsvetljenstvom.

Kot jurista in političnega mediatorja med berberskimi nomadi in sedentarnimi kraljestvimi severnoafriškega Magreba so ga naravno privlačile sociološke, politične in ekonomske generalitete delovanja državnega aparata in razlogi za njegovo prenehanje. Čeprav omeni, da ima vsaka dinastija vnaprej določen čas na zemlji je to jemati kot avtorjevo zagotovilo, da je zgodovina ciklična, namesto vrednotenja političnih tvorb po moralni trdnosti.

Prepoznava pomen denarja kot stabilizatorja in ohranjevalca vrednosti, dela kot plačane dobrine ter družbene razslojitve kot predpogoja za proizvajanja bogastva, ki omogoča množenje prebivalstva, kar je osnovni pogoj za povečano produkcijo. Razloge ekonomskega in s tem političnega propada išče v depopulaciji, ki ima poleg zunanjih vzrokov tudi notranje, torej previsoko obdavčevanje in državno zapravljanje, kar je imelo v času pred državnim dolgom lahko pogubne posledice.

A najpomembnejši je njegov originalni sociološki uvid o neformalnih družbenih kodeksih, plemenskih in religioznih, kot bistvenem predpogoju za razslojitev dela. Asabija, prevedeno kot čut za skupnost, je po njegovem glavni motivator razvoja v skupnostih, ki ne proizvajajo presežnega bogastva, nekakšna delovna etika, ki služi kot fond socialne pomoči in ki je iz klasične sociologije splošno znana tudi javnosti. Zopet ne moremo mimo ibn Khaldunove popolne osamljenosti v poznosrednjeveški in renesančni misli, saj se prve zametke sociološke misli lahko išče šele z nastopom razsvetljenstva.

A za konec je treba reči še kratko besedo o pogojih in motivacijah za avtorjevo delo. Ibn Khaldun, ki je živel med letoma 1332 in 1406 je bil plemenitaški intelektualec iz Andaluzije, ki so mu starši plačali najboljše tutorje v koranskem pravu, filozofiji, matematiki in ostalem klasičnem sredozemskem kanonu. Delal je kot diplomat, politični upravljalec in celo kot visoki verski učitelj na univerzi v Kairu.

Skupaj z Leom Africanusom predstavlja osamljeno magrebsko intelektualno tradicijo poznega srednjega veka v času, ko so tradicionalna središča islamskega učenja že uničile turške in mongolske invazije in so berberske dinastije Magreba izgubile svoj politični zagon, ki ga je prej hranil džihad proti španski rekonkvisti.

Ibn Khaldun je torej živel v času, ko je islamski svet doživljal ekonomski in kulturni zaton, kar ga je gnalo k raziskovanju vzrokov državnosti, kulturnosti in ekonomije kot temelja družbenega življenja, hkrati pa tudi k iskanju krajev, ki še niso zapadli fatalizmu poražencev. Od tega iskanja nam ostaja samo to pomembno delo, ki je testament univerzalnosti znanstvene misli, pa tudi specifičnem intelektu misleca, ki stoji na začetku naših samo-spoznavnih ved.

Mojstru se je klanjal Jan Adlešič


Komentarji
komentiraj >>