Delo: Maja Smrekar; Foto: Sunčan Stone

Pozdravljeni v 143. ediciji Arterije, radijske oddaje o sodobni likovni umetnosti, na valovih Radia Študent. Tokrat je glavnina oddaje posvečena prireditvi 'Arsenal Depo / 2K9', ki je na svojstveno pregleden način v prostorih Viba filma predstavila domače prizorišče novomedijske umetnosti, tokrat formulirane z definicijo sodobne raziskovalne umetnosti. V nadaljevanju torej sledi povzetek te obsežne predstavitve ter pogovori z nekaterimi sodelujočimi avtorji, ki so postavljeni v ta ustvarjalni kontekst. Drugi del oddaje je posvečen samostojni razstavi tandema Primož Novak & Nika Oblak z naslovom 'Absolutely Fabolous 3', ki se v teh dneh zaključuje v galeriji Alkatraz na Metelkovi. Več o vsem tem pa čez nekaj trenutkov v nadaljevanju oddaje Arterija samo na valovih Radia Študent.

Na torkov večer, prvega decembrskega dne, se je v do tedaj še iz strani vizualnih umetniških praks nedotaknjenih prostorih Viba filma v industrijski coni Stegne odprla prav specifična razstava, o kateri lahko brez pretiravanja govorimo v presežnikih. Galerija Kapelica in njena gonilna sila, Jurij Krpan v vlogi avtorja in selektorja omenjene postavitve, sta pripravila neverjetno izkušnjo konzumiranja specifičnih, na tehnologiji temelječih umetniških praks. Izbrani prostor Viba filma, ki je morda sprva zaradi dislociranosti iz mestnega jedra in ne-galerijskega konteksta zbujal prenekatere dvome, se je izkazal za daleč najprimernejšega in najuporabnejšega, ko govor nanese na tovrstne umetnostne prakse.

Ob vstopu v to črno kocko v dobesednem pomenu besede je obiskovalec doživel pravo futuristično razsvetljenje in tehnološko katarzo. Projekti, ki temeljijo na rabi tehnologije ali vsaj na globokem premisleku o njej, potrebujejo dosledno formo reprezentacije, ki pa je ne more ponuditi sleherni prostor. V nasprotju z linearnostjo večine muzejskih in galerijskih prostorov je osrednji studio Viba filma ponudil centralno postavitev, večplastnost in povsem nemotečo nagrmadenost posameznih enot razstave. Na svoj način so lahko v tovrstnem kontekstu vsi razpeljani kabli, vsi vmesniki, aparature in kompleksni sistemi predstavljali tudi estetsko komponento te umetniške veje. Prav formalna vrednost tehnoloških projektov je v neustreznih prostorih vse prevečkrat zanemarjena in podrejena zgolj fascinaciji nad ustvarjenim strojem in njegovo zmogljivostjo. V kratkih štirih dneh poteka razstave so zaradi prostorskega učinka in zanimivih relacij med posameznimi enotami prav vsa dela zaživela v drugačni luči.

Delo: Borut Savski; Foto: Sunčan Stone

Naj opomnim, da se bomo v oddaji Arterija posvetili predvsem razstavnemu delu prireditve, saj je polje zvočne umetnosti nedavno reflektirala kolegica Maja Matić v terminu glasbene redakcije. In prav zvočni oziroma glasbeni performansi pa so bili pomemben nosilec dogajanja, ki so na festivalski način ponudili možnost nastopa nekaterim vidnejšim kot tudi vzhajajočim raziskovalcem zvoka in ustvarjalcem nekonvencionalne glasbe. V tem segmentu se je predstavila razširjena ekipa Cirkulacije z Borutom Savskim in Boštjanom Leskovškom na čelu, skupini Octex in Orton, Brane Zorman, projekt Tilt, ki ga sestavljata Tao G. Vrhovec Sambolec in Tomaž Grom, Miha Ciglar z Niko Avtor ter Marko Batista.

Zvrstili so se multimedijski performansi Nevena Korde, pa Luke Dekleve in Luke Prinčiča ter tandema son:DA. Iz prizorišča je občasno tudi na valove Radia Študent oddajal Radio Cona. Po zelo dolgem času se je javnosti ponovno predstavil verjetno edini zares radikalen domači body artist Ive Tabar v duetu z Vasjo Kokljem. Vsekakor brezkompromisno natrpan program, ki mu zaradi goste koncentracije tudi sam nisem uspel podrobneje slediti.

Na drugi strani so bili na ogled in mnogokrat tudi na preizkus dani projekti avtorjev, ki so v preteklosti bodisi sodelovali z galerijo Kapelica ali pa se pojavljali v različnih kontekstih predstavitev novomedijske, tehnološko zastavljene umetnosti. Zbrana druščina je nekako pričakovana, saj tvori ogrodje te vseskozi prisotne in razvijajoče se scene. V javnost je bilo lansiranih tudi nekaj povsem svežih ustvarjalcev, ki pomenijo nov naraščaj tega neobhodnega dela likovne umetnosti, četudi so klasični likovni elementi v tem polju dodobra prikriti, nikakor pa ne tudi povsem izničeni. Med zbrano druščino sem osebno pogrešal predvsem dve imeni, ki bi vsekakor zasluženo sodili v omenjeni kontekst. To sta Tanja Vujinović in Teo Spiller, ki iz neznanih razlogov nista del te predstavitve.

Kontekst zasnove in izvedbe projekta ‘Arsenal Depo 2K9: sodobna raziskovalna umetnost 80 let po Delaku' se zdi nekako preroški, ko se nanaša na delovanje prodornega avantgardista Ferda Delaka. Ta je prav pred osemdesetimi leti v berlinski reviji Der Sturm objavil sestavek o ‘Junge Slowenische Kunst', v domovini dodobra nerazumljeno, a zato nič manj prodorno avantgardno gibanje, katerega vidnejši del so predstavljali še Eduardo Stepančič, Ivan Čargo, Avgust Černigoj. Razplet delovanja avantgardnih umetnikov v ljubljanskem okolišu je znan. Ostali so do popolnosti ignorirani, skoraj zaničevani in praktično pregnani v ugodnejša okolja.

Čeprav je bil Berlin že tedaj stičišče številnih novih umetniških pobud, je tudi revija Der Sturm, ki jo je ustanovil mecen mnogih umetnikov in podpornik nekonvencionalne ustvarjalnosti, Herwarth Walden, s prevlado nacionalsocializma poniknila. Vse avantgardne prakse so bile leta 1933 označene kot degenerirane, za kakršne so na ozemlju Slovenije veljale tudi brez posebnega odloka. Tako se pojavlja vprašanje, kakšno vlogo imajo omenjene tehnološke prakse v današnjem času in ali so prav te edine zveličavne naslednice zgodovinskih avantgard?

Razlike med obdobjema so enormne, razmerja pa povsem neprimerljiva. Današnja tehnološka umetnost ima svoje zatočišče, prejema določena sredstva zlasti iz javnih virov in trenutno deluje z velikim zagonom. Torej, 80 let po Delaku je položaj avantgardnih, raziskovalnih, tehnoloških ali novomedijskih umetnosti zagotovljen, saj imajo svojo - sicer dokaj ozko - publiko. Težava, ki ostaja, je predvsem centralizacija na nekaj posamičnih centrov moči: najvidnejša je poleg galerije Kapelica vsekakor mariborska Kibla, ki pa ima zaradi specifik lokalnega okolja še bolj skrčeno število odjemalcev.

Delo: Polona Tratnik; Foto: Sunčan Stone

Zametek tokratne postavitve je bil lansko leto predstavljen na festivalu Ars Electronica v posebni sekciji ‘Featured Art Scene'. Po besedah Jurija Krpana se je ta izbor izkazal kot predstavitev homogene umetniške scene. Iz tega izhaja tudi razširjena edicija v ljubljanskem Viba filmu, ki je definirana kot sodobna raziskovalna umetnost.

Prisluhnimo torej izseku nagovora Jurija Krpana, v katerem je zajel pomembnejše elemente razstave ‘Arsenal Depo 2K9'.




Jurij Krpan je torej izpostavil pomembnost artikulacije nove paradigme in novega diskurza, ki jih kot v podnaslovu poimenuje »sodobne raziskovalne umetnostne prakse«. Kaj natančno sodi v to novo definicijo in kakšen je njen širši pomen, zaenkrat še ni eksplicitno izraženo, verjetno pa bo več znanega ob izdaji publikacije februarja prihodnje leto, ki bo glavna fizična opora tega pomembnega zgodovinjenja.

Med predstavljenimi avtorji v gosto napolnjenem depoju so se znašla velika in priznana imena, kot je tandem Dragana Živadinova, Mihe Turšiča in Dunje Zupančič s projektom, predvidoma naslovljenim ‘Transport Noordung'. Navezanost na zgodovinske avantgarde in konstruktivizem projekt izkazuje tudi z izborom barv dizajniranih tabel: rumeno, modro in rdečo, kot je to storil Aleksander Rodčenko v svojih monokromnih triptihih v zgodnjih dvajsetih letih.

Razstava ‘Arsenal Depo' je organizirana na povsem nepregleden način, kar lahko povzroča določene tegobe nepoučenemu obiskovalcu. Posamezni projekti nimajo pripisanih imen avtorjev, svojih poimenovanj ali letnic nastanka, kar pa se ob tako izvrstni scenografiji ne izkaže kot posebna težava. Obiskovalec se mora zgolj prepustiti toku in odplavati med interaktivna, bleščeča, robotska ali zgolj dokumentarno in promocijsko predstavljena dela. Eno takšnih je tudi kontinuirani projekt ‘Makrolab' Marka Peljhana, nakazan skozi skrbno oblikovane table, makete in fotografije.

Svoja dela iz različnih obdobij delovanja so na ogled postavili tudi Borut Savski, katerega balon je veselo poskakoval po dvorani, Marko Košnik s skritim monitorjem in Polona Tratnik s ponovno prezentacijo že nekaj let nedelujočih projektov estetiziranega gojenja mikroorganizmov.

Med mlajšimi avtoricami, ki so v to sceno vstopile šele pred dobrim letom dni, je svojo malce oklésteno instalacijo ‘Brain TV' predstavila Maja Smrekar.

Delo: Janez Janša; Foto: Sunčan Stone

Z več projekti, kjer je bilo takoj moč spoznati fiktivno zgodbo ‘SS-XXX / Die Frau Helga', se je predstavil intermedijski umetnik Janez Janša. Njemu ob bok je bil postavljen Stefan Döpner z magnetno mizo, po kateri so predmeti na podlagi programirane poti lezli na videz samodejno. Sanela Jahić je na ogled postavila sicer zgolj deloma delujoče instalacije za proizvajanje podobe na podlagi gibanja, poimenovane ‘Scanner III' in ‘Pendulum'. Nadaljevanje projekta ‘Vesoljska tekma origamijev' je na obrobju v zgolj prezentacijski obliki izpostavil Sašo Sedlaček.

Ustvarjalec tako imenovanih premičnih, interaktivnih sten, Andrej Kamnik, tokrat v sodelovanju z Markom Pihlarjem, je svoje mesto našel visoko na steni, izven dosega rok. Določenih projektov pa mi iz različnih razlogov ni uspelo odkriti: to so dela Iztoka Amona, Taa G. Vrhovca Sambolca in povsem novega imena na domači sceni - Špele Petrič. Postavitvi je bil pridružen tudi izbor študentov iz ALUO, ki se lahko na podiplomskem študiju odločijo za smer videa in novih medijev. Morda največji arzenal projektov pa je v Ljubljano pripeljala skupina BridA, katere trije člani so nam razgrnili naslednje ugotovitve.

Pa naj se na koncu vrnemo nazaj na začetek, k samemu podnaslovu projekta, kot ga je zastavil Jurij Krpan in ki v sebi skriva nastavke tako imenovanega novega diskurza o sodobni raziskovalni umetnosti. Prakse kot so novomedijska, hibridna, tehnološka, intermedijska ali računalniška umetnost zaradi spremenljivosti in hitrega napredka še niso zapopadle enotne definicije. Poskus novega definiranja in poimenovanja je zato vsekakor dobrodošel, čeprav je formulacija pridevnika raziskovalna malce preveč splošna, da bi jo lahko posvojila zgolj omenjena tehnološka veja umetnosti.

Ob koncu odprtja je v megleni noči padla tudi ta diskusija: ali ta formulacija pomeni, da je tovrstna umetnost edina, ki se ponaša z raziskovalnim in iščočim duhom? Iz širšega ustvarjalnega in umetniškega pogleda takšna trditev nikakor ne more vzdržati, ampak ta ekskluzivnost nedvomno tudi ni bila namen. Torej - vsi, ki ste zamudili štiridnevni triumf domače novomedijske in tehnološke umetnosti v Viba filmu, tega ne morete več popraviti, saj je projekt v fizični obliki končan.

Slogan umetniškega tandema Nika Oblak in Primož Novak strnjeno opiše izhodišče njune razstave v galeriji Alkatraz: »Contemporary art is nothing but a business, we take it as a joke.« ali v prevodu »Sodobna umetnost ni nič drugega kot posel, nama pa se zdi kot šala.« A že takoj na začetku se moramo vprašati, ali nas šaljivost zadovolji, ali nas pušča prazne?

Humoreska je tako v likovnih kot literarnih krogih zapostavljen ljudski žanr, ki se ga drži debela plast banalnega jezika. Za likovni govor tandema Oblak-Novak, ki ga uporabljata v TV instalacijah, fotografijah in fotokolažih ter v video delih, je značilen humor. V tehnično vedno bolj izpopolnjenih delih uporabljata kričečo, perfektno, »hollywoodsko« estetiko. Delata zanimive dovtipe in burke, ki pa nas puščajo nekje v zraku med všečnimi in motečimi elementi.

Vsako delo njunega precej obsežnega opusa je zelo logično umeščeno v kontekst dveh prevladujočih motivov njunega dela. To sta kritika umetniškega sistema ter kritika medijskega spektakla in identifikacije s slavnimi osebami. Tudi kadar je njuno delo procesualno kot na primer serija 43. fotografij in 13. videov We did this and that, pri tem ni prisotna obsesija kot na primer pri kakšnem Jermanovem letu, temveč jasno načrtovana taktika. Omenjena serija je skupek rekonstrukcij bizarnih »dosežkov« v Guinnessovi knjigi rekordov, kjer pride do izraza parodija gonje po ekscesu, ki naj bi prinesel 15 minut slave.

Na taktičnost ali bolje rečeno racionalnost njunega dela sem opozorila, ker bi rada poudarila izhodiščno točko njune dejavnosti. Vsaj pri polovici del avtorja nastopata kot glavna akterja, čeprav ne izhajata iz neke osebno-izpovedne izkušnje, temveč igrata svoje vloge zgolj kot objekta družbene identifikacije.

Po tem kratkem uvodu se lahko posvetimo razstavi v galeriji Alkatraz z naslovom Absolutely Fabulous 3, ki bo na ogled do 11. decembra. Galerija je spremenjena v majhno kino dvorano s projekcijama dveh promocijskih izvlečkov - trailerjev - filmov Šund in Taksist, s serijo svetlobnih plakatov za sedem kultnih filmov in z aparatom za kokice.

Serijo neonskih plakatov sta poimenovala Coming soon. Naslov govori o nikoli potešeni potrošniški želji po vedno novem. Na plakatih prepoznamo filme: Taxi Driver, Pulp Fiction, Pretty Woman, Natural Born Killers, Basic Instinct, Face Off in The Silence of the Lambs. Podobno kot pri razstavi Saetchi Collection pred dvema letoma, kjer sta kopije del Damiena Hirsta poimenovala rahlo popačeno Damon Horst, tako sta tudi pri seriji teh plakatov rahlo priredila vsebino promocijskih plakatov. Na primer The Stillness of the Lambs ali Natural Born Murderers. A vsi ti filmi so vtisnjeni v nas kot tržne znamke, zato prvih nekaj trenutkov niti ne opazimo, da Nika Oblak in Primož Novak nastopata v vseh vlogah na plakatih.

Tehnično je montaža slike in tekstov na plakatih brezhibna. A kaj je njihova vsebina? Čemu sta izbrala ravno plakate za te filme. Z izjemo Pretty Woman, ki je le ena od številčno obiskanih romantičnih komedij, lahko za ostale filme trdim, da imajo status kultnih filmov tudi zato, ker so uspeli v polje velikih pop uspešnic vpeljati postopke iz umetniških in eksperimentalnih filmov. Avtorja pa sta pri delih na tej razstavi naredita ravno obratno. V prostor umetnosti v galerijo - sta vpeljala principe, ki so značilni za popularno kulturo.

Avtorja zelo dobesedno naslikata željo po identifikaciji z idoli iz globalne pop kulture. Vživljata se v vloge, katerih družbena funkcija je pobeg v irealno, učinek pa don kihotovski. Neonski plakati ne slikajo le želje v nezavednem vrtincu potrošniške družbe, temveč postanejo tudi objekti želje na umetnostnem trgu. Umetnika v kontekstu galerije postaneta naša idola. Enako prepoznavna kot hollywoodski igralci, ki si jih lahko predstavljamo v zelo različnih vlogah, ne da bi pri tem izgubili verodostojnost pri gledalčevem pobegu v irealno.

V filmski industriji slo po posedovanju irealnega še bolj kot plakati za prihajajoče filme spodbujajo izvlečki iz filmov, ki jih predstavljajo preden film pride v kinematografe. Kratki manj kot tri minutni inserti naj bi žgečkali gledalčeve predstave o filmu.

Tandem Oblak-Novak sta zato podobno kot plakate obdelala tudi dva izvlečka za namišljena filma Shund in Cab Driver. Video sta obdelala s chroma keyanjem po posameznih sličicah in v video namesto slavnih igralcev vstavila sebe. Nika Oblak igra vse ženske vloge in pokaže posebne igralske sposobnosti. Primož Novak pa igra vse moške vloge, le da v njem težko prepoznamo Roberta De Nira, ker je vloga preveč zahtevna, da bi jo lahko preprosto posnemali. Zmontirala sta tudi napovedno špico, v kateri se namesto vseh vlog čudaško nizajo napovedi imen obeh avtorjev.

Delo tandema Oblak-Novak na tokratni razstavi ni le kritika medijskega spektakla, ampak je samo po sebi tudi precej populistično in plehko. Igrivost, ki jo spremlja perfektna tehnična izpopolnjenost, ni intelektualno izzivalna. Čeprav sta pri grajenju svojega opusa zelo konsistentna, so dela pravzaprav neproblematična, ker njuni objekti vse preveč ustrezajo normam lepega, ki naj bi jih kritizirala. Težko ločim med fascinacijo nad identifikacijo in kritiko identifikacije. Posebej pri tokratni razstavi postane potopitev v medijske podobe preveč egocentrična; seveda rahlo humorna in parodična, a konformistična. Njuna dela pa so kljub latentni kritiki umetnostnega sistema sama po sebi več kot primerna za prodajo na sejmih, niso radikalna, temveč všečna in lahkotna. Seveda so zabavna, a zabavati nas želi že medijska pošast in tega res nismo lačni.

Naj poslušalci ne razumejo napak. Ne želim diskreditirati humorja kot elementa likovnega dela. A pameten humor se poraja na meji razumljivega in ne na podlagi predsodkov. Avtorja bi to morala dobro poznati, saj sta se v več delih ukvarjala ravno s temi vprašanji. Eno od psihološko bolj kompleksnih del tandema z naslovom Smejanje iz leta 2003 se ukvarja ravno s humorjem. To je video inštalacija s posnetkom umetnikov, ki zdolgočaseno sedita na kavču. Ko pred video stopi obiskovalec, se sproži senzor in avtorja se začneta gromko smejati. V tem delu prepoznam mnogo bolj subtilno kritiko identifikacije z medijsko sliko kot pri tokratni razstavi.

Ali pa če se spomnim njune in-situ video instalacije z naslovom Kot, kuhinjski lijak, grmovje, v kateri sta na monitorju predvajala posnetek, ki je bil identičen prostoru zadaj za televizijo. V tem delu sta na primer naredila odlično parodijo realnostnih šovov. Problem tokratne razstave je, da je reprezentativna in dejansko ne pride niti blizu absurdu, ki ga doživi oseba nevajena pop kulture ob obisku silosa za konzumacijo filmov v BTC-ju.

Toliko za danes o umetnosti s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja in obenem zadnja letošnja oddaja se bo zgodila v sredo, 23. decembra, ob isti uri in na isti frekvenci. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder, za tehnično izvedbo je poskrbel Božo, brala pa sta Rok in Jaka.