Blage sadove zgodovinskih kocin je kot vedno obrodil Marko Zajc.
Delavec Geiger je zadnjič popival v neki gostilni v Medvodah, ko je bilo treba plačati, pa se je vnel prepir. Geiger je dal namreč gostilničarju novec. Ko ga je gostilničar spravil, je Geiger dejal, da je bila krona, gostilničar pa, da je bila desetica. Pri prepiru je vrgel Geiger v Delavca Bernata vrček piva in ga tako poškodoval. »No, kako je bila stvar«, ga je vrašal sodnik včeraj. »Za smejat je blo. Dal sem krono, pa je gostilničar dejal, da je bila samo desetica. Potem me je s pivom pošprical. Jaz pa sem v Bernata vrgel vrček piva, češ, če sem jaz moker, pa bodi še ti!« Geigerja so potem babe nabile in ga vrgle na cesto. Sodnik ga je obsodil na 24 ur zapora.
V sodniški dvoranah se lahko odvijajo prav zabavne zgodbe. No, zabavne za opazovalce in bralce črne kronike. Obtoženim ponavadi ni do tega, da bi pred roko pravice afne guncali. Kar je za javnost hec, je lahko za vpletene akterje prava tragedija. Ista javnost, ki sosustvarja moralna načela obenem z naslado požira zgodbe ljudi, ki ta načela kršijo. S tem jih poniža na raven čudakov ali kvečjemu zabavljačev. Povprečen bralec se ob poročilih iz sodišč bodisi zabava, bodisi zgraža, vsekakor pa si misli: »Še dobro, da nisem tak!« Davnega leta 1910 ni bilo nič drugače. Da bi preverili, kako so naši predniki doživljali drobni kriminal, smo na Inštitutu za kocinske znanosti preverili sodna in policijska poročila v liberalnem Slovenskem narodu.
Kazenski zakonik Stare Avstrije je imel verbalne žalitve zelo v čislih. Grdo govorenje o simbolih, cesarju in ostalih svetinjah habsburške monarhije je bilo strogo prepovedano. Prav tako se ni smelo žaliti svetopisemskih karakterjev. Pri tem je zanimivo, da se oblast ni razburjala, če si grdo govoril o Mojzesu ali kralju Salomonu, pravična kazen pa te je doletela, ako si žalil brezmadežno devico Marijo. Slovenski narod je tak dogodek opisal z nemalo liberalne ironije:
Radi razžaljenja Matere božje je stal včeraj pred mariborskim sodiščem 55 let star strojarski pomočnik Ivan Vrečko iz Marenberga. Dne 24. decembra je Vrečko pil v remčevi gostilnii v Marenbergu, kjer se ga je baje precej nalezel. V pijanosti je baje razžaljivo govoril o materi božji. Vsled neke ovadbe – Mati božja ga gotovo ni ovadila – je bil obsojen na dva meseca ječe.
Žalilo se je lahko tudi žive ljudi v podobi sosedov, zakonskega partnerja ali naključnih mimoidočih. Ljubljansko okrožno sodišče je take primere obravnavalo kar v paketu. Poročevalca Slovenskega naroda je obravnavanje po teočem traku tako impresioniralo, da je razvil svojevrstno teorijo uporabe žaljivih izrazov:
Največjo vlogo pri žalitvi časti igra brez dvoma Zoologija. pride soseda prat na vodo perilo; pri vodi najde s perilom še drugo sosedo, s katero se pa nekako postrani gledata. Afna, se glasi po kratkem grmenju z ene strani in z druge kakor odmev: krota; potem pride na vrsto, ker je zdaj doba avijatike: kavka, vrana, štorklja, smrdokavra itd.
Poročevalec ni hotel žaliti ženskega spola, pri zmerjanju so bili še kako dejavni tudi možje in fantje, vendar so bili načini izražanja čustev rahlo drugačni.
Možakarji posezajo najraje v red sesalcev: osel, tele, bik, elefont itd. Tudi krokodil je precej priljubljen.
Potem pridejo na vrsto druge titulature: griža, pokveka, nesnaga, krivlja, šema, avša itd. itd. – nepregledna armada jih je. O, naš jezik je bogat in gibčen! Za take reči se daje ponavadi po 24 ali 48 ur, včasih povrhu tudi post ali trdo ležišče.
»Razžalitev časti« je imela kot pravna kategorija v stari Avstriji podobne probleme kot današnje »duševne bolečine«. Pred sodiščem se tako abstraktni zločini težko dokažejo, kar je načenjalo živce tudi sodnikom tedanje dobe:
kaj je čast? Kdo bi mogel to natančno definirati! Eni celo pravijo, da je ni. In vendar se - v bridkost in nadlogo okrajnim sodnikom in v veselje advokatom – dan na dan rešuje. Včeraj se je pred ljubljanskim sodiščem reševala neprenehoma od 8. do 12. ure.
Sodne oblasti so imele, tako kot danes v Ameriki, tudi pedagoško vlogo. Neuko in grehu vdano ljudstvo je bilo treba naučiti moralnih vrednot. Večkrat je morala država nasilno intervenirati in preprečiti že ustaljeno prakso, ki se ni skladala z idealom zasnovanim v glavah oblastnikov. Sicer moralistični, a vendar liberalni Slovenski narod se je iz pretiranih ukrepov za zaščito javne morale brez slabe vesti nočeval:
V Düsseldorfu povzroča veliko smeha in razne dovtipe najnovejša policijska odredba. Düsseldorfarji se namreč kar na prostem kopljejo v Renu, in sicer kar pomešano, moški in ženski svet skupaj. Zgodilo pa se je menda večkrat tako, kakor se je zgodilo takrat, ko sta se Adam in Eva prvič objela, kajti policija je ukazala napraviti v Reni mejo, ki loči ženske in moške kopalce. Na obeh straneh brega je pustila pritrditi dolg hlod, in gorje onemu, ki bi se zasukal skozi hlod ali pa bi priplaval pod hlodom na kopalni prostor drugega spola. Ta meja med obema spoloma je pa, kakor razvidno, samo v vodi, na bregu pa lahko oba spola skupaj prevračata kozolce. Po mnenju düsseldorfskih modrih očetov je torej voda tisti element, ki je najbolj nevaren devištvu in zakoski zvestobi.
Liberalna in klerikalna stran slovenske politične scene sta bila v tistem času takorekoč konstantno na bojni nogi. Strankarsko sovraštvo je dosegalo absurdne razsežnosti in je ponekod celo zasenčilo nacionalni boj. Slovenski narod je vsako napako klerikalcev popadel kot sestradan volk in jo obral do golih kosti. z velikim veseljem se je norčeval tudi iz angažiranosti nasprotne strani v boju proti alkoholu. Slednji so z hoteli naučiti Slovence treznosti tudi s pomočjo posebnega časopisa, vendar so naredili veliko napako: za urednika protialkoholnega glasila z imenom »Zlata doba« so izbrali človeka, kateremu dobra kapljica še zdaleč ni bila tuja.
Svoj čas smo bili navzoči pri velenavdušenem predavanju o pogubnih učinkih alkohola. govornik se je postavil na visoko etično stališče in je obsojal alkoholizem kot etično zlo. Vsi poslušavci so mu navdušeno kimali in nekateri so si naročili kar takoj sodavico, marsikateri je imel solze v očeh. Govornik je govoril in govoril, da mu je tekel vroč pot po obrazu. Ko pa je bilo shoda konec in se je sprejela resolucija, se je družba podala v znano gostilnico, kjer se toči izvrstno pivo. Kmalu je stal na mizi sodček in antialkoholni govornik ga je tistikrat popil toliko, kolikor še nikdar ne. Vsled dolgega govorjenja mu je grlo postalo nenavadno suho, in kapljica mu je – tako mi je sam zatrjeval – teknila kot še nikoli!
Piscu pri Slovenske narodu se je zdelo zabavno zatopiti v razliko med teorijo in prakso boja proti alkoholu. Njegov namen je bil jasen: pokazati na hinavščino duhovščine in njihovih pomagačev:
Ranjki Goethe je dejal, da je teorija siva, praksa pa zelena. Antialkoholna teorija je skoro čisto enotna: skoro vsi soglašamo, da je alkohol škodljiv. Protialkoholna praksa pa je bolj različna: eni pravijo ne pij opojnih pijač, če te kdo vidi, drugi pravijo alkohol se mora uničiti, pij kolikor moreš. tretji pravijo: zgledi vlečejo: človeštvo alkohola ne bo opustilo prej, dokler se na lastne oči ne prepriča o škodljivih nasledkih alkohola; torej ljubi antialkoholik, napij se ga vsak večer kot krava in potem pojdi na cesto in se postavi ljudem na ogled kot živa priča kakšne posledice ima alkohol. Če človek natanko premisli, smo vsi antialkoholiki, eden na to, drugi na drugo vižo. Naša pota so različna, vsa pa vodijo v oštarijo.
Klerikarno nadlegovanje z nepošteno treznostjo po mnenju Slovenskega naroda Slovencev ni odvadile pijače in jih tudi ne bo. Vse kar naj bi Klerikalci, ki so bili takrat na oblasti, dosegli je bilo zgolj podražitev alkoholnih pijač in nižanje kvalitete:
Kot orjaški vol se zaganja danes na Slovenskem po zaslugi klerikalne stranke organizirana abstinenca. Uspehi boja se že kažejo: vino je vsak dan slabše in dražje, tudi pivo se draži in pošten šnops dobiš kvečjemu še kje v hribih pri kmetiču, ki o visokih idejal antialkoholizma še ničesar ni slišal
Slovenski narod je v maligansko filozofiranje zapletel zgolj zato, da bi zvečal pomembnost incidenta, ki je svoj epilog doživel na ljubljanskem sodišču. Uredniku treznostne »Zlate dobe« so namreč sodili zaradi povzročitve lažje telesne poškodbe. Antialkoholni borec naj bi bil pri tem dejenju seveda popolnoma pijan. Zlobni liberalni komentator je zadevo opisal z veliko mero domišljije:
»Zlata doba« - to hočem poudariti – je na svojega urednika lahko ponosna. Ne le, da v uredništvu s peresom v roki deluje za vzvišeno antialkoholno idejo, tudi izven uredništva jo propagira. Za torišče svojemu praktičnemu antialkoholovem gibanju si je zadnjič izbral Spodnjo Šiško. Deloval je tako uspešno, da se je nazadnje prav energično gibal – na levo in na desno, naprej in nazaj. In takrat se je zgodilo, ko je skrivnostno sladkogiinjeni urednik »zlate dobe« zapuščal s težkim korakom gostilno, da je priletela nekemu delavcu okoli ušes zaušnica, ki pa ni bila nič kaj prijazna, kajti delavec je zadobil lahko telesno poškodbo. Ubogega urednika pa so obdolžili, da je bil on pošiljatelj tiste zaušnice.
Priče dejanja niso potrdile, zato je bil naš junak na sodišču spozan za nedolžnega. Čeprav liberalni novinar o njegovi krivdi ni dvomil, mu je v svojem sestavku celo čestital. Z ironijo, seveda:
Antialkoholni urednik je pred sodiščem dejal, da je bil takrat tako zatolpljen v visoko svojo misijo, da se ničesar ne ve spominjati. Sodnik ga je zato seveda oprostil. Mi mu iskreno čestitamo, želimo mu mnogo uspehov v nadaljnem protialkoholnem delovanju, v katerem bo našel gootvo energično podporo vseh pametno mislečih pristašev Slovenske ljudske stranke in naših vrlih duševnih pastirjev. naj ne obupa v svojem misionarskem delovanji, ki bo gotovo vsepovsod obrodilo blage sadove.
Komentarji
komentiraj >>