* Cobblestone Jazz so tri četrtine Modern Deep Left Quarteta, ki ga sestavljajo Mathew Jonson, Danuel Tate, Tyger Dhula in The Mole. Z eliminacijo slednjega člana pa pridemo torej do zasedbe, ki je ustvarila album '23 Seconds'; slednjemu bo danes v oddaji Razširjamo obzorja namenjena pozornost. Poleg tega, da so vsi trije člani Cobblestone Jazz iz Vancouvra, po zodiakalnih znakih dvojčki in da se njihova osebna imena precej čudno črkujejo, jih družita tudi preteklost v raznih jazz formacijah in ljubezen do improvizacije. 'Cobblestone', kar v angleškem jeziku pomeni 'tlakoveć, pa namiguje na stanje sestavljenosti iz več delov, ki označuje tako njihovo ustvarjanje kot tudi sestavljenost same zasedbe iz treh osebkov z zelo različnimi karakternimi potezami.
V kolikor vsaj približno deležite na elektronski produkciji, je verjetno Mathew Jonson ime, ki ga je težko zaobiti. Kanadsko čudežno dete, ki od začetka enaindvajsetega stoletja neutrudno intenzivno »hara« po elektronski sceni, žanje občudovanje, trepljanje po ramici in svetovno slavo tako s strani publike kot tudi s strani etabliranih producentov. In medtem ko ob mnogih dvanajstpalčnih ploščah že leta čakamo na prvi dolgometražni izdelek z njegovega naslova, je Jonson pred dvema letoma s pajdašema Tateom in Dhulom družno ejakuliral album '23 Seconds'. Album je v Nemčiji izšel pri znani založbi Studio !K7, v kanadski različici pa pri Jonsonovi Wagon Repair. Poleg studijske plošče pa zajema še ploščo s posnetkom nastopa v živo iz Madrida - prav tako iz leta 2007.
Kar dela ta trojček drugače od ostalih veččlanskih elektronskih zasedb, je predvsem nekakšen jazzovski način komuniciranja prek uporabljenega inštrumentarija. Kakor podajanje snežne kepe, ki ji vsak doda še nekaj svojega zvočnega snega in jo s tem preoblikuje ter poda naslednjemu udeležencu v tej igri. Morda je pretanjeno odzivanje tisto, kar najbolj odlikuje zasedbo Cobblestone Jazz. Na nastopih v živo Danuel Tate skrbi predvsem za improvizacijo na klaviaturah in vokal prek uporabe vokoderja, Mathew Jonson in Tyger Dhula pa pretežno za programiranje. Dejansko pa lahko brez omahovanja trdimo, da ta navdahnjeni trojček vsekakor najbolj sodi na oder, kjer se improvizacijski vzgibi lahko nebrzdano razplamtijo v svoji nepredvidljivosti. Delno je to občutje preneseno na ovekovečeno zvokovje, ki je pristalo na studijskem delu '23 Seconds'.
Vendar kljub temu, da je plošča nastala kot jammanje v studiu, se na njej znajde tudi nekaj umotvorov, ki bi se jim brez kakšnega večjega deficita odpovedali. Gre za zadeve, ki jih kaj hitro odnaša na presladko stran elektronskega jazzy kontinuuma. Tu odnosi postanejo odvečno lepljivi in romantika pretirano zatohla, če ne že celo dušeča. K sreči pa vseeno večina plošče '23 Seconds' ponuja umerjeno izkušnjo zminimaliziranega techna, plavajočega po harmoničnih obzorjih zasanjanosti, bogato prepojenih z igrivo energijo.
Vsa hvala in lovorjevi venci gredo komadoma 'W' in 'Saturday Night', kapo snamemo tudi pri naslovnem komadu '23 Seconds' in sanjamo o afteraškem džuskanju ob 'Change Your Apesuit'; slednji je nedvomno najbolj funkiš prispevek na plošči. Omenjeni komadi kažejo na nesporno vrednost ustvarjanja zasedbe Cobblestone Jazz, ki zadnjih nekaj let redno gostuje po festivalih širom zemeljske oble. Na njihovo nepogrešljivost pa kaže tudi dejstvo, da se didžejevska smetanca sodobnih dni poleg Jonsonove samostojne produkcije zelo rada poslužuje tudi stvaritev trojčka, ki je bil predmet naše današnje razprave v okviru oddaje Razširjamo obzorja.
pripravila Pina Gabrijan
Komentarji
komentiraj >>