* Izraelski trio Monotonix prihaja iz Tel Aviva, kjer se je v zadnjih letih oblikovala močno koncentrirana in mala scena rock'n'rolla. Po lanskem EP-ju »Body Language«, ko so se še zelo očitno napajali pri svojih zgodnjih vzornikih Black Sabbath, so jo tokrat zagodli z albumom, ki je pravzaprav logična nadgradnja omenjenega glasbenega izdelka.

Ob različnih recenzijah nocoj obravnavanega albuma me je nekako spreletel srh, kako samoumevno in šablonsko je dandanes postalo sodobno popularnoglasbeno novinarstvo. Monotonix naj bi pripadali garažnorockovskemu glasbenemu izrazu, z vplivi, ki segajo nazaj k The Stooges in celo ZZ Top. Ob poslušanju njihovega albuma pravzaprav ne najdem skoraj nobenih vzporednic z garažnim rockom, kaj šele z omenjenima zasedbama. Dandanes je že vsaka kitarska godba, ki je izvajana malo trše in je zabeležena nekoliko bolj neotesano, označena s pojmom garažni rock. Kot da omenjeni termin ne bi označeval celovitega in povsem jasno prepoznavnega rockovskega koncepta, ki ima bogato zgodovino in se je razvil na močnih temeljih bendov britanske invazije v sredini šestdesetih let. Ideološko blebetanje o garažnem rocku v primeru Monotonix je povsem nesmiselno in predstavlja veliko škodo in tudi krivico zasedbam, ki dejansko gojijo omenjeno rockovsko izraznost ali so jo gojili v preteklosti.

Tovrsten pristop do sodobnih rockovskih godb me resnično negativno vznemirja in Monotonix so odličen primer, s katerim lahko takšna predalčkanja ovržemo. Če se boste pozorno posvetili poslušanju albuma, boste, vsaj upam, ugotovili, da Monotonix še vedno svoj »razštelani« rockovski blues gradijo na temeljih bogate hardrockovske in heavy metal zgodovine. Če že moramo narediti neko vzporednico z bendi, ki so gradili to zgodovino, potem lahko na plan potegnemo kultne Blue Cheer. V njihovi primerjavi z Monotonix bi lahko na ravni ritmične in melodične dinamike kaj hitro našli veliko interpretativnih točk, ki se med seboj prekrivajo. To velja tako za bobnarja Monotonix, ki si je nadel ime Bonanza Big Cat, kot tudi za kitarista Moshea Vegasa. Če bi bila njuna tehnika igranja vsaj za kakšno stopnjo bolj popolna, bi se kaj hitro približala bobnarju Paulu Whaleyu in kitaristu Leighu Stephensu, ki sta skupaj s pred kratkim preminulim basistom Dickijem Petersonom sodelovala v triu Blue Cheer. V primeru Monotonix lahko torej govorimo o nekoliko neobrušenem težkem bluesu, ki se skuša spečati s hard rockom in se preleviti v punk-rockovsko godljo, začinjeno s heavy metal prapočelom, v njihovi godbi pa brez dvoma ni vplivov kakšnega garažnega rocka. V eni od recenzij sem zasledil tudi primerjavo vokalista Monotonix, Levija »Ha Haziza«, z Iggyjem Popom. Kako neodgovorno, kot da kritik ne bi poslušal ne The Stooges, kaj šele Monotonix. Pevec Levi se namreč s svojo skrhano, kričavo dinamiko skuša približati vokalistom, ki gojijo hardrockovski pevski pristop. Primerjava z Dickijem Petersonom bi bila verjetno veliko bolj na mestu, če je že potrebno iskati tovrstne podobnosti. Tudi aranžmaji skladb nimajo prav nič skupnega z garažnim rockom. Razvlečene in dinamično razgibane kitarske variacije, ki se zelo dobro kombinirajo z rudimentarnim ritmičnim pristopom bobnarja, veliko bolj vlečejo v smeri kakšne hardrockovske psihedelije s konca šestdesetih let. Dober primer je na primer skladba »Something Has Dried«, ki je prav posrečena realizacija vsega navedenega. Edini trenutek, ko se Monotonix približajo punk -rockovski in garažnorockovski zgodbi je morda energična, slabi dve minuti trajajoča »rokačina« »Spit It On Your Face«, vendar tudi tu je kitarski slog zelo daleč od kakšnega Rona Ashetona, ali če hočete, tudi Peta Townshenda. Tudi vokalna interpretacija je veliko bliže hardrockovskim vplivom.

Nocoj obravnavani album je torej povsem soliden, minimalističen, neodvisen rockovski izdelek, ki korektno predstavlja glasbeno željo izraelske rockovske trojice. Zgrajen je na osnovi neotesanega kitarskega entuziazma in težkega bobnarskega ritma. Zgodba je dodobra prepletena s kričavo, kipečo energijo vokalnega narcizma in egocentrizma, ki po do sedaj znanih informacijah dobesedno eksplodira na živih nastopih. Na ta način se težka blues-rockovska želja prelevi v ekspanzijo cirkuškega ekshibicionizma, ki se ne zadovolji z odrskim nastopom, temveč svoj prostor išče med zbranim občinstvom. Želi si aktivne participacije. Morda bo prav zaradi tega še bolj zanimivo nori trio M onotonix iz Tel Aviva videti čez dva dni v Ljubljani, ko bodo v Channel Zero nastopili skupaj z zagrebškim dvojcem Gatuzo in The Frictions.

pripravil Brane Škerjanc