* Mariborski kitarist Samo Šalamon že od prvenca Ornethology iz leta 2003 sodeluje s številnimi mednarodnimi, tako ameriškimi kot evropskimi glasbeniki. Dela z različnimi formacijami od kvarteta do seksteta, na svojem jubilejnem, desetem albumu, pa se prvič predstavlja s triom. S Šalamonom tokrat zaigrata njegova dolgoletna sodelavca, italijanski bobnar Roberto Dani ter francoski tubist Michel Godard, ki pa občasno zaigra tudi na električni bas, kakor smo ga pred kratkim slišali tudi na koncertu Tria Biondini / Godard / Reijseger.
Že na prvi posluh je jasno, da se glasbeniki med seboj dobro poznajo in razumejo. Igrajo docela uigrano in skladno; uspeli so ustvariti zaokrožen in - glede na vloge posamičnih glasbil - izenačen zvok. Album je bil posnet na letošnjem koncertu v Gradcu, v klubu Stockwerk, in sicer v sklopu zajetne koncertne turneje, ki je z izjemo Ptuja zaobšla skoraj vsa slovenska prizorišča. Tako album Live! za nas pomeni vredno dokumentarno gradivo, saj Šalamona predstavlja v zasedbi, ki so jo v Sloveniji le redki uspeli slišati sredi žive odrske igre.
Slednje – namreč to, da lahko bend slišimo v živi odrski igri – je treba vzeti z rezervo, saj album ne deluje kot koncertni, kajti na njem ni slišati občinstva. To je tudi poglavitna zamera, ki jo imamo do tega drugače odlično posnetega albuma, ta zamera pa ob slišanju glasbe hitro zbledi. Šalamon je na koncertnem albumu, z izjemo dveh novih del, zbral starejše skladbe, ki jih je posnel z različnimi zasedbami, tudi takšnimi, v katerih ni bilo Godarda in Danija. Kar kajpak pomeni, da jih je moral prilagoditi formaciji tria in tudi novi Godardovi vlogi električnega basista.
Prav igranje na bas simpatičnega francoskega glasbenika prijetno popestri glasbo na albumu Live!. Zdi se, da je s svojim igranjem podžgal tudi samega Šalamona, ki ponekod prav privije zvok kitare v brnenje in brenčanje, kakršno sicer zanj ni značilno. Godard in Šalamon se odlično ujameta v strunskih pasažah, ko si izmenično podajata linije in ritmične zanke. Tudi ko Godard igra tubo, ima skupaj z vodjo benda vodilno vlogo v grajenju nemirnega zvoka zasedbe. Če se dostikrat zdi, da ima Godard takrat vlogo ritmičnega poganjača, pa se občasno izkaže, kako njegovi vzorci in rifi na tubi preidejo v vodilno vlogo, takrat pa se Šalamon s svojim tihim liričnim prebiranjem po strunah umakne v zvočno ozadje in gradi na atmosferi.
Dober primer spreminjanja vloge tube iz priložnosti do priložnosti je komad My Rain. V njem Godardova tuba skladbo najprej zaziba v mehkobne teksture, v sproti razvijajočo se melodijo, ki kljub kompleksnosti deluje preprosto, malone kot kakšna otroška poštevanka, ki vzbuja nostalgijo. A že proti sredini komada se njegova struktura začne spreminjati in tuba začne brbotati in malone rjoveti, da bi se razvila v skorajda viharno svobodnjaško muziciranje.
Pomemben člen v dinamiki albuma, ki se imenitno giblje med udarnejšimi in po zgradbi bolj kompleksnimi skladbami ter umirjenimi pasažami, je bobnar Roberto Dani. Njegovega igranja sprva niti ne zaznamo, kar je več kot dober znak, saj pomeni, da se je odlično zlil z ostalima članoma tria. Dani zna krepko udariti in zamešati ritmične vzorce in zanke, še bolj pa nas zadane njegovo enakomerno, a pestro glajenje v liričnih skladbah ali pa drobljenje zvočnosti, kar še posebej obvlada na činelah.
Kot smo že nakazali, ima tudi Šalamon na teh skladbah raznolike vloge; če že stopi v ospredje z vijugastimi, vrtoglavimi solažami, je to bolj izjema kot pravilo. Šalamon tokrat bolj gradi na finih teksturah, ki navidez neopazno skladbe odevajo v mehkobno, mestoma sanjaško atmosfero. Lahko bi povlekli vzporednico s tehniko Billa Frisella, s to razliko, da Šalamona zaenkrat ne vleče v countryjaške in folkovske vode. Vzporednica kajpak ostaja le na ravni zvoka, pa še to le občasno. Šalamonu je namreč na tem koncertnem zapisu uspelo odlično ujeti nagnjenja obeh soglasbenikov in do maksimuma izkoristiti njune kvalitete ter tako ustvariti enega svojih najbolj prepričljivih in zvočno samosvojih albumov. Kaže pa tudi, da je v tem triu našel odličen način za kanaliziranje svojih zvočnih idej, zato upamo, da prvi album te zasedbe ne bo ostal tudi njen zadnji.
pripravil Mario Batelić
Komentarji
komentiraj >>