ZUMA II. FESTIVAL, 16. 12. '09; Channel 0- Metelkova mesto, Ljubljana

RŠ recenzija - Metelkova on Fire ali Zuma II festival from Arnold Marko on Vimeo.

* Metelkova je včeraj zagorela. Dobesedno! Gorel je namreč eden od ateljejev v stavbi nasproti Menze. A brez panike! Hitro posredovanje velikega števila gasilcev je preprečilo, da bi bile zadeve še hujše, tako da - vsaj na prvi pogled - škoda ni tako silovita, kot bi lahko bila. A o tem naj več povedo drugi. Med tem požarom je namreč v Cannel Zeru gorel še en ogenj, v obliki Zuma II festivala, ki je ponujal tri dokaj različne zasedbe, katerih skupni predznak je nič drugega kot rock.

Ogenj je prižgala zasedba The Frictions. Sestavljajo jo stari znanci slovenske rockerske scene s Chrisom Eckmannom na čelu. Delujejo kompaktno in uigrano, njihovo glasbo pa krasi predvsem dober preplet liričnih vokalov, mehkih kitar ter distorziranih vložkov s feedbacki, ki jih uspešno vpeljuje predvsem Bernard Kogovšek, ki ga poznamo iz zasedbe Hic Et Nunc. Ti dajejo glasbi nekoliko trši pečat, pa čeprav njihova glasba nikoli zares ne uide iz okvirja bolj „srčnega“ rocka. Škoda le, da je bil v času nastopa zasedbe Channel Zero še dokaj prazen, saj je bilo čutiti, kot da zasedba ne daje od sebe vsega. A njihov nastop je bil kljub temu korekten in zelo dober uvod v festival.

Sledil je dvojec Gatuzo, eden od tistih bendov, ki prisega na bolj minimalističen koncept rock and roll zasedbe brez basista in/ali druge kitare.

Žanrsko opredeljevanje bendov je danes dokaj nehvaležna zadeva, saj je skoraj vsakemu mogoče prilepiti kopico takšnih ali drugačnih oznak, ki ga skušajo narediti razpoznavnega med gigabajti glasbenih datotek na disku računalnika. In ena od starost našega radia me je med koncertom Gatuzo vprašala, če je to „indy“. Kaj pa vem. Morda se mi je včasih še zdelo, da vem kaj je indie, a to je bilo v časih, ko se je beseda še zapisovala z „y“ na koncu. Odkar to besedo uporabljajo multikorporacije in je indie bende moč slišati na vsakem vogalu mainstreamovske kulture, je beseda izgubila vsak pravi pomen. In seveda se sedaj piše politično korektno, z „ie“ na koncu, da ne bi kdo pomotoma mislil, da kupuje indijsko glasbo.

Ne glede na to, ali so indy ali ne, pa je Gatuzo gotovo rock zasedba, ki s pridom izkorišča številne preizkušene vzorce in jih uspešno zmelje v kompaktno zmes, ki ima vsekakor tudi pridih samosvojosti in prepoznavnosti. Trdi riffi novodobnega rocka so se tako tudi včeraj uspešno prepletali s povsem klasičnimi blues rock vložki, kakršnih se ne bi sramovali niti v zgodnjem obdobju rock and rolla. Pa še vedno delujejo! Uigranosti dvojca tako rekoč ni kaj očitati in kljub temu, da zasedba nima basista, to ni manko, saj ritmični del uspešno zapolnjuje odločni Goran Martinjak na bobnih, ob podpori močnega in konstantnega vokala Damirja Trkulje, ki vse skupaj začini z že omenjenimi kitarskimi podobami. Primerjavi s tako imenovanimi „yu rock“ bendi skorajda ni mogoče uiti. Zategovanje vokalov je prav simpatično „beograjsko“ in to kljub temu, da dvojica izhaja iz nam bližnjega „purgerskega“ okolja, torej iz Zagreba. Dobro, kakšnih hudih „presežkov“ tipa „sveže“ in „novo“ njuna glasba niti ne ponuja, a tisto, kar ponuja, je bilo tudi včeraj dovolj, da je bila publika - vključno s piscem teh vrstic - zadovoljena. Poslušljivo, prepričljivo in dobro izvedeno!


Seveda pa smo v Channel prišli predvsem zaradi zadnje zasedbe, ki se je imela zvrstiti v okviru včerajšnjega večera. Izraelski glasbeniki so silno redka vrsta v teh krajih in če povrh vsega okoli njih obstajajo še takšne mistične zgodbe kot okoli Monotonix, potem je to vsekakor dovolj dober razlog, da si jih človek ogleda v živo. Monotonix namreč slovijo predvsem po tem, da imajo zelo radikalen nastop in govorice na radiu so znale povedati, da jih je nekoč baje iz kluba vrgel varnostnik po nekaj minutah igranja.

Že priprave na zadnji nastop so dajale slutiti, da bo bržkone res nekaj na teh govoricah o posebnem nastopu, saj so boben set namontirali pred odrom. In potem se je začelo! Če me vprašate, kaj točno se je začelo, vam le stežka odgovorim, saj je za človeka značilno, da ima omejene sposobnosti procesiranja in da ne more hkrati obdelovati prevelikega števila stimulatorjev. In ker naj bi bila to glasbena recenzija, bi moral v bistvu govoriti o glasbi, pa se te tako rekoč ne spomnim. Razen tega, da je škripalo. Sicer pa je „špricalo“, pokalo, letelo po zraku in še kaj.

V tem silnem navalu anarhičnega performansa je najbolj blestel vokalist in frontmen Ami Shalev, ki se je zaletaval v publiko, spraznil kanto za smeti na svojega bobnarja, polival virbel s pivom, lezel po šanku, skakal gor in dol po prizorišču, se valjal po tleh in nasploh skrbel za to, da se človeku zazdijo Brechtove tehnike „odtujitve“ otroške igrice v primerjavi s tem, kar so nam včeraj ponudili Izraelci. Še posebej ob dejstvu, da so Monotonix po vsakem komadu ali kar med komadom prestavljali bobne sem ter tja, tako da so bili v enem trenutku celo na balkonu kluba ali pa recimo pri šanku. Naval nekontroliranega besa je dodatno začinila distorzirana kitara Yonatana Gata, ki je silovitim izlivom bobnarja Haggaia Fershtmana in „dretju“ vokalista Amija dodala tisto piko na „i“, da lahko zasedbo mirno uvrstimo v razred „trash“. Dobesedno, če pomislimo na vse tiste smeti, ki so zapolnile tla kluba Channel Zero. Ampak, kaj vse se je še dogajalo, vam le stežka povem, saj sem se tako kot preostala publika trudil predvsem s tem, da sem se umikal, pa še vedno hotel videti. Glasbeno o Monotonix ni kaj dosti razpravljati. Gre za trashevske punk rock blues izlive, ki pa v živo funkcionirajo prej kot kulisa nastopa in ne kot nosilec koncerta. Kakorkoli, če lahko čemu res rečemo performans, potem je to nastop zasedbe Monotonix. Večina pseudo-umetniških modernih predstav, ki bi bile rade radikalne, se lahko proti tem navalu energije skrijejo.

Zuma Festival je v svoji drugi inkarnaciji vsekakor zažgal. Morda ni ravno ponudil kakšnega izrazitega presežka, o katerem bi govorili še cel mesec, je pa ponudil dober in barvit izbor rockovskih zvokov, ki so zadovoljile večino prisotnih na včerajšnjem dogodku. In to je dovolj, da se ga nemara v prihodnje udeleži tudi kdo, ki je tokrat umanjkal.

Z ognjem v očeh se je rocku predajal in ponorelim Izraelcem izmikal Ronald Komar.