Janez Janša, ki se je zaradi afere Patria znašel v precejšnjih težavah, si je za rešitev iz zagatnega položaja znova izbral staro taktiko revolucionarnega pozivanja na ulice, izgradnje “druge republike” ter ostrih besednih napadov na komunistične konvertite in ostalo protidržavno zalego. Sijajno medijsko kost za glodanje mu je tokrat vrgel predsednik Slovenije Danilo Türk, ki se je odločil odlikovati nekdanjega slovenskega notranjega ministra Tomaža Ertla. Janez Janša je odločitev takoj napadel. “Tudi Hitler je gradil avtoceste, pa ni bil odlikovan” je dejal Janša.

Janševa logika je, kot ponavadi, enostranska in zavajajoča. Odgovor na vprašanje, ali je predsednik države naredil napako je namreč odvisna od odgovora na vprašanje, ali je mogoče, da se nekomu, ki je v zgodovini odigral hkrati negativno in pozitivno vlogo, dodeli priznanje le za tisto pozitivno, ali pa njegova zgodovinsko gledano “napačna” dejanja v celoti izbrišejo tudi vsa njegova pozitivna dejanja.

Odgovor na to vprašanje je seveda jasen. V zgodovini bi težko našli zgodovinsko osebnost brez napak. Bismarck je velika osebnost nemške zgodovine, čeprav je zatiral katoličane in omejeval svobodo tiska. Britanski vojskovodja in politik Oliver Cromwell je sicer prepovedal smrtno kazen, toda kot vrhovni guverner Irske je hladokrvno ukazal pokol civilstov, da bi zadušil rojalistično-katoliški upor. Poglejmo še velikega Hitlerjevega nasprotnika Winstona Churchilla. Mož je brez dvoma ena od najbolj pomembnih osebnosti dvajsetega stoletja, toda prav on je bil najbolj odgovoren za to, da se je 61 nemških mest med leti 1941 in 1945 znašlo na udaru britanskih in ameriških strateških bombnikov. Tarča bombnikov niso bili le vojaški cilji, pač pa civilna področja Nemčije. S tem je Churchill soodgovoren tudi za enega od največjih, čeprav do današnjega dne prikrivanih zločinov, v katerem je umrlo na stotisoče ljudi. Hitler se je za povračilna bombardiranja odločil šele tri mesece potem, ko so to taktiko začeli uporabljati Angleži. Toda, kaj to pomeni? To seveda ne pomeni, da je Hitler heroj ter da si Churchill ne bi zaslužil Nobelove nagrade za književnost, naziva “vitez” ter ordenov kraljice Elizabete II. Politiki imajo v svojih biografijah pogosto tudi črne madeže, toda to ne pomeni, da si ne zaslužijo priznanja za tisto pozitivno, kar so storili.

Enako velja za Ertla. Je bil Ertl res vodja represije v socialistični Sloveniji? Zagotovo. Tudi avtor tega terminala se še dobro spomni časov, ko so bili naši tedanji študentski časopisi večkrat zaplenjeni, ko smo bili pod nadzorom policije, ko so nas na javnih zborovanjih in še kje spremljali špiclji in smo se morali zagovarjati zaradi neobstoječih žalitev tedanjega družbenega reda.Toda to je samo del resnice. Dejstvo je, da se je pod vplivom tihe družbene revolucije Slovenija v tistem času hitro spreminjala. In dejstvo je, da je Ertl dejansko odigral neko pomembno pozitivno vlogo v obrambi Slovenije pred mitingaši. Ertl je bil v prelomnem času prvi, ki je postavil simbolno varnostno mejo Slovenije.

Janšev populistični stavek, “Tudi Hitler je gradil avtoceste, pa ni bil odlikovan” je zato zavajajoč, saj mu lahko odgovorimo s popolnoma obratno trditvijo, na primer, “Tudi Churchill je bil odgovoren za zločine, pa mu zato niso odvzeli odlikovanj.” Janševa paralela pa ni zmotna zgolj zato, ker temelji na napačnem sklepanju, pač pa še zaradi nekaterih potegavščin iz Janševe priljubljene orožarne retoričnih trikov. Dodatna “finta”, ki jo Janša uporablja v tem primeru je “primerjava neprimerljivega” oziroma vsem dobro znano “razširjanje tez”. Janša primerja množičnega morilca in vojnega zločinca, krivega za smrt milijonov ljudi, s policijskim ministrom, ki je sicer res sodeloval v represiji, ki pa ga seveda ni mogoče obtožiti nikakršnih grozodejstev. Domnevna “dobra dela” Hitlerja so seveda kapljica v njegovo morje zločinov, kar pa seveda še zdeleč ni res v primeru Tomaža Ertla, kjer teža njegove “slabe” vloge zagotovo ni pomembnejša od njegovih zaslug. S tem, ko primerja neprimerljivo pa Janša nekdanjega notranjega ministra Slovenije groteskno spreminja v nekakšnega Adolfa Ertla in z neprimerno, prenapihnjeno vzporednico poskuša doseči Ertlovo javno obsodbo. Preprost, toda neverodostojen trik. Nekako tako, kot da bi zaradi avtocest laži, ki jih izreka Janša, le-tega primerjali z Adolfom Hitlerjem, ki je dejal, da je treba lagati na debelo, kajti od debele laži “zmeraj nekaj ostane, tudi če ji pridejo na sled”.

Predsednikova gesta zato ni sporna zaradi samega odlikovanja Ertla. Vendar to ne pomeni, da morda ni sporna na nek drugačen, posreden način. Te in podobne geste so bolj sporne zato, ker vsi državni organi Slovenije že desetletja namerno pozabljajo, kdo so bili pravi junaki tistega časa. Kajti če si kdo res zasluži odlikovanje, potem si ga celo bolj kot Ertl zaslužijo nekdanji “alternativni” mediji, na primer Mladina, Katedra, Tribuna pa tudi Nova revija in člani različnih alternativnih gibanj, ki so branili človekove pravice in se borili za demokracijo. In med njimi, zakaj ne, na prvem mestu zagotovo tudi Radio Študent, ki je bil pravzaprav prvi neodvisni medij novega časa.

Terminal je spisal Igor Mekina.