Nad tovrstnimi državotvornimi posveti na predsedniškem dvoru na Erjavčevi cesti je bil sicer navdušen že tudi Drnovškov predhodnik in v očeh pasivne večine slovenskega ljudstva še vedno nesporni oče naroda Milan Kučan. Toda glavni državniški privilegij predsednika republike je prav to, koga na takšen posvet sploh povabiti in mu s tem tudi podeliti status nekakšnega modreca v domači šentflorjanski družbi. Kljub temu, da je pobuda za razpravo o prihodnosti Slovenije povsem nedvoumno prišla iz politike in jo je kot tako moč šteti že za nekakšen uvod v predvolilno kampanjo za državnozborske volitve 2004, pa je bila tokratna izbira sogovornikov predsednika države bolj premišljena.
S predsednikom republike so včeraj v predsedniški palači na Erjavčevi cesti tako glave skupaj tiščali in malce tudi pomodrovali bivši in sedanji predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti France Bernik ter Boštjan Žekš. Wild card, torej povabilo organizatorja, pa je pripadlo tudi na takih posvetih skorajda nepogrešljivemu predsedniku prvega slovenskega večstrankarskega parlamenta Francetu Bučarju. Da se ne bi počutili prikrajšani v novorevijaških samooklicano razumniških krogih, kjer so se s skrbjo za prihodnost domovine že pred časom oborožili z javno pobudo »Nekaj je potrebno storiti«, je bil navzoč tudi ne glede na družbeni sistem opozicijsko naravnani in sistemsko nerazumljeni pisatelj Drago Jančar. Barve večinskega verskega občestva v sicer sekularni državi je zastopal Družinin kolumnist in biblicist Jože Kraševec, univerzitetno-podjetniške loge pa prvi mož ljubljanske Univerze – rektor Jože Mencinger. Kar pestra druščina torej, ki pa se je razšla brez kakršnihkoli že za prihodnost države usodnih zaključkov.
Med drugim so tako ugotovili, da – ne boste verjeli – potreba po poglobljenem premisleku o nekaterih temeljnih vprašanjih, problemih in razvojnih dilemah države obstaja in da bi bile tovrstne razprave smiselne in potrebne. Svet tokratnih slovenskih modrecev je tako v domačem političnem prostoru tako nemara celo prvič napravil svojevrstni presedans, saj se je podobnega primera, da bi pod okriljem predsednika države zbrane najvišje staroste države, pritrdili kakšni pobudi Janeza Janše in jo celo označili za smiselno, res težko spomniti. Toda v isti sapi so pridodali, da pa formalizirana oblika razprave o prihodnosti države, ne bi bila najboljša, pa še, da izraz konvencija preveč spominja na izpeljavo Konvencije o prihodnosti Evropske unije, katere cilj pa je bila priprava osnutka ustavne pogodbe Evropske unije. Svojo ustavo, sicer že nekoliko prirejeno, v bistvu pa podrejeno evropskim potrebam, pa v Sloveniji že imamo.
V splošnih določbah Ustave demokratične Republike Slovenije tako med drugim tudi povsem nedvoumno piše, da je ta pravna in socialna ter od verskih skupnosti ločena država, ki na svojem ozemlju, zadnje čase pa tudi na nemirnem Balkanu, goratem Afganistanu, mogoče pa v kratkem tudi v okupiranem Iraku, varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Prav tako ustavno, naj bi imeli svoje temeljne pravice in svoboščine zagotovljeni tudi tujci, in sicer ne glede na narodnost, raso spol, jezik, vero, politično ali katerokoli drugo prepričanje ter osebno okoliščino.
Že ustava Republike Slovenije pa določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine smejo razveljaviti ali omejiti le za čas trajanja vojnega ali izrednega stanja, pa še takrat tako, da sprejeti ukrepi ne povzročajo kakršnekoli že neenakopravnosti. Toda prav poudarki, ki so izšli iz včerajšnjega posveta modrecev pri predsedniku republike, kažejo, da v naslednjih mesecih predstoječa razprava o prihodnosti kaže prav na številne pereče dileme sedanjosti. V Sloveniji sicer uradno ni vojnega ali pač izrednega stanja, toda tudi okoli predsednika države zbrani modreci se namreč zavedajo, da se bo v tej državi v prihodnje le potrebno začeti pogovarjati o razvojnih in socialnih izzivih, o sploh zagotavljanju ter ohranjanju solidarnosti v družbi, o samem vprašanju razvoja demokracije in spoštovanja vrednot, ki jih moderne demokratične družbe predpostavljajo.
To pa so vse same ustavno določene pravice. Problem torej nikakor ni zgolj v bolj ali manj nedorečeni prihodnosti, v kateri bodo lahko prav po na začetku omenjenem zgledu Velikega brata onstran luže tudi sami bolj ali manj modri državljani in državljanke na posebno spletno stran posredovali svoje poglede in videnja o prihodnosti slovenske države in družbe, pač pa v njeni sedanjosti. Vse večja socialna neenakost, kršenje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča, kronična neučinkovitost pogosto politično motiviranega sodstva in podobni fenomeni sedanjosti slovenske ksenofobne družbe so namreč že tu, in jasno je, da jih zgolj s pobudo za razpravo o prihodnosti Slovenije ne bo moč kar tako odpraviti.
Kakorkoli že, razprave o iz sedanjosti izhajajočih dilemah prihodnosti domovine se bodo začele tam enkrat septembra, na njihove prve konkretne rezultate pa bo resnici na ljubo potrebno počakati še kar nekaj časa. Toda naslednje državnozborske volitve so blizu in tudi trenutna slovenska politika po svojih najboljših močeh dela, kar more, da se je le ne bi kar tako odstranilo od oblastniškega korita.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment s pobudo za razpravi o prihodnosti Slovenije in njeno sedanjostjo v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>