Konferenca združenih narodov o podnebnih spremembah, COP 15 v Koebenhavnu, se danes zaključuje. Pred koncem oddaje verjetno še ne bo znana odločitev o tipu sporazuma, ki ga bodo delegati iz več kot sto devetdesetih držav sprejeli. A že sedaj je jasno, da je v kongresnem centru Venue Bella politika padla na testu skupnega nastopa proti antropogeno povzročenemu onesnaževanju okolja. Politika tako razvitih držav kot držav v razvoju je zaradi obrambe lastnih interesov povsem povozila načrte, po katerih bi bil človek globalno segrevanje sposoben omejiti. Znanstveniki so opozorili, da človeška družba v današnji formi lahko preživi povišanje temperature ozračja zgolj za dve stopinji Celzija. Po zadnjih številkah, ki curljajo v javnost, pa je že jasno, da želje ne bo moč izpolniti. Najbolj optimistične napovedi danes pravijo, da se bo svet po dogovoru v Koebenhavnu v tem stoletju segrel za vsaj tri stopinje.

Ker je napovedovanje o posledicah globalnega segrevanja predvsem stvar znanstvenikov in naših zanamcev, se bomo v današnjem Kultivatorju osredotočili na politično kuhinjo, ki ni bila sposobna sprejeti finančnih zavez za zmanjšanje onesnaževanja. Kot podatek naj omenimo še dejstvo, da bi do leta 2050 za stroške prilagajanja potrebovali deset tisoč milijard dolarjev. Veliko, a naj spomnimo, da so takšno vsoto denarja politične in ekonomske elite namenile za reševanje obstoječega kapitalističnega sistema v aktualni finančni krizi. Nelogično taktiziranje držav pri financiranju projekta dodatno začini podatek, da bi iz javnih sredstev financirali zgolj petino potrebnih sredstev. Bogatejše države torej denar imajo, a za izvedbo projekta zahtevajo monitoring nad porabo sredstev. Sumničav odziv Kitajske, ki bi ji mednarodna pomoč pri spremembi tehnologije prišla še kako prav, in skupine G77 je zato v luči državne suverenosti več kot pričakovan.

Bogomir Kovač, profesor z ekonomske fakultet, nam bo za začetek podal osnovni finančni okvir okoljske konference:



Kot smo omenili, bi prestrukturiranje sveta v nizko-ogljično družbo stalo toliko, kot nas danes stane reševanje zgrešenih finančnih politik držav in bank:



Politični vrh več kot dobro razume problem, na katerega uradna znanost že več kot desetletje opozarja, a je Koebenhavenska konferenca nazorno pokazala na nezmožnost političnega dogovora. Naši sogovorniki se vsi strinjajo, da se politiki pri spodbujanju sprememb osredotočajo na napačna področja. Pogovori namreč ves čas potekajo o odstotkih zmanjševanja ogljkovodikovih izpustov in datumov, do katerih bi zmanjševanje moralo biti izvedeno. Kot opozarja naša sogovornica, klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj, se pogovorom o implementaciji novih tehnologij ne nameni dovolj pozornosti. Politiki so nedvomno preveč razglašali pomembnost konference, na katero nedvomno niso bili pripravljeni. Ali, kot pravi Lučka Kajfež Bogataj:



Sogovornik iz organizacije Climate Justice Action, Richard Bernard, deli podobno mnenje:



Veliko polemik v podnebni debati sproža tudi trgovanje s toplogrednimi izpusti. Gre za mehanizem, ki ga je težko kontrolirati, poleg tega pa obstaja bojazen, da bi v obstoječih globalnih ekonomskih odnosih lahko vodil v nova razmerja podrejenosti in izkoriščanja. Enako vprašanje se postavlja tudi pri implementaciji zelenih tehnologij, ki se ponujajo za nadomestek trenutnemu energetsko potratnemu načinu proizvajanja in vsakdanjega življenja. Profesor Kovač meni naslednje:



Predstavnika slovenske delegacije v Koebenhavnu, Andreja Kranjca, pa smo dobrih šest ur pred koncem konference povprašali, kakšen sporazum lahko pričakuje:



Richarda Bernarda smo vprašali, če verjetni neuspeh konference pomeni poraz za svetovne politične strukture:



Naravnost bizaren pa je slovenski doprinos k zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov. Prispevamo namreč svoje gozdove. Lučko Kajfež Bogataj smo vprašali, če so kritike upravičene in kakšna bi morala biti slovenska pot v nizko-ogljično družbo:



Za še en primer ignorance slovenskega političnega vodstva naj navedemo podatek, da je predavanje, ki ga je klimatologinja imela pred nekaj dnevi v hramu slovenske demokracije, poslušalo zgolj deset poslancev. Odziv predavateljice je zato pričakovan:



Podobno kontroverzna kot podnebna pogajanja pa so bila v Koebenhavnu nedvomno tudi dejanja represivnih organov. Čeprav so protestniki jasno izrazili namero o nenasilnih demonstracijah, smo dober teden spremljali poročila o aretacijah protestnikov.



Kot vsako podobno srečanje je podnebno konferenco spremljala množica organizacij, ki so izražala nestrinjanje s kuhinjo političnih vrhov. Prvi pregled aretacij je podal Richard Bernard:



V torek je bil aretiran tudi tiskovni predstavnik Iz organizacije Climate Justice Action, ki so ga policisti v civilu aretirali takoj po novinarski konferenci, na kateri so predstavili nadaljnje proteste v mestu. Kljub eklatantnemu kršenju človekovih pravic pa v organizaciji še ne razmišljajo, saj kot pravi Richard:



Pregled protestov v zadnjem tednu in pol pa je pripravil tudi sodelavec RŠ-a Kuki, ki je prav tako v Koebenhavnu izražal nestrinjanje s potekom konference:



O morebitnem vplivu protestov na dogajanje znotraj konferenčnega centra je delegat Kranjc povedal:



Podnebno sta vas kultivirala Igor in Tadej.