Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Onstran-teatrski trans-galaktični zvočni eksperiment (2796 bralcev)
Torek, 22. 12. 2009
Pia



Skafandrov si sicer nismo nadeli, a vseeno nas je močno zamikal „le grand voyage“, ki ga je za obiskovalce KUD-a France Prešeren obljubljal kolektiv Trans Teater. Ta, sicer pretežno glasbeni dogodek, nas je pritegnil zaradi slutnje celostnega dogodka, ki bi nas lahko zares odnesel, če že ne v pravi trans, pa vsaj na kratko teatrsko transgalaktično popotovanje.

Skromen obisk je pripomogel k vtisu, da smo redki izbranci, ki se bomo izstrelili v orbito – res, skorajda živadinovski občutek. Na vratih sta nas prestregli dve vesoljčici z okamenelim srebrnim obrazom in lučkastim izrastkom na glavi, na odru pa se je z VJ projekcijo Gregorja Nartnika pričela vrtoglavo-hipnotična aklimatizacija prišlekov v trans. Z dvigom zastora se je odiseja lahko pričela, ustvarjalci so nas imeli namen odpeljati na potovanje od Plutona preko preostalih osmih planetov do raztopitve v sončni bleščavi.

Vsak od planetov v solarnem sistemu se je utelesil v posamičnem komadu, s katerim se je začrtala unikatna atmosfera, ta struktura pa je uokvirila tudi samo dramaturgijo dogajanja. Glavni navigatorji in akterji so bili vsekakor glasbeniki: Dejan Slak na basu, Uroš Potočnik na klaviaturah ter Boštjan Vrečar na tolkalih. Samo oni so zasedli konstantno in razmeroma statično mesto na odru, kar je celotnemu dogodku dalo bolj karakter koncerta kot predstave.

Zeleni laserski žarki so se zarezovali skozi prostor in se orbitalno zarisovali na Slakovi beli laboratorijski obleki ter steni za njim. Projekcija galaktične slikarije nas je skupaj z razmeroma melodično elektronsko glasbo z bas-boben jazzy podlago progresivno prestavljala v vesolje. Pri tem pa nam je pomagal tudi psihoaktivni modri koktejl, ki nam ga je namešal belolični vesoljski barman, v roke pa sta nam jih s performativno odsekanimi robotskimi gibi podajali bledično-srebrnkasti vesoljčici. Alkoholni napitek je inovativno in v kontekstu poskrbel še za notranjo afektivno manipulacijo, vsekakor pa smo pogrešali steklene kozarce, saj se nam plastika zdi precenena za tehnološko tako napredna vesoljska bitja.

Zgolj koncertno atmosfero sta od časa do časa popestrili že prej omenjeni vesoljčici – akrobatka Katjuša Kovačič in plesalka Sabina Schwenner. Slednja je s svojimi odtujenimi robotskimi sprehodi preko parterja ponudila zanimiv gibalni material, ki pa mu je v improvizacijskih odsekih včasih zmanjkalo na prepričljivosti. Bolj je učinkovala vesoljska hipergibljivost Katjuše Kovačič, ki je preko akrobatskih poz prehajala prostore med stoli.

Plesalki sta se glasbenikom spet pridružili v zadnjem delu zvočnega popotovanja, ko smo se od Zemlje napotili naproti Merkurju. S prepletanjem teles sta, tokrat na odru, ustvarjali zanimive kreature, ki so stopnjevale psihedelijo dogodka. Kasneje, pri izmeničnem prehajanju odra, pa sta pokazali manj inovativnosti in sta delovali samo še kot kulisni back plesalki.

Vsi planeti razen Zemlje so bili zaznamovani zgolj zvočno in ne besedno. Pri nam izkustveno najbolj domačem planetu pa se je v glasbeno atmosfero vpel še vokal Mihe Blažiča – N'toka. Osebno ga na dogodku sicer ni bilo, med vrtenjem posnetka komada se je na platno projeciral posnetek njegovih odpirajočih se ust in učinkoval prav po vesoljsko potujitveno, kot bi se človek pogledal iz vesoljske perspektive. Zazevalo je tisto samo, človeku lastno brezno med jezikovno besedno-označevalno logiko ter breznom nedoumljivega narave, ki zazeva iz človekovih ust, kakor to opisuje Mladen Dolar. Lingvistična nuja zemeljske atmosfere pa se je pri naslednjem planetu spet razblinila iz glasu v goli zvok, glasbo.

Prečenje devetih planetov je zahteven projekt, ki pa je zvočno odlično uspel. Manjkal je samo bolj očiten klimaks v zadnji sekvenci, kjer bi v trans trku s soncem moralo priti do deleuzijanske desubjektivacije, a za to najbrž nismo užili dovolj koktejlov. Apel za kakšen ilegalen trans teater s ponudbo več notranjih stimulansov v obliki raznih substanc, ki bi bili vključeni v samo dramaturgijo predstave, pa z naše strani absolutno obstaja.

Kar pa se tiče gledališke komponente projekta, do popolnosti zmanjka še kar dosti. Količinsko, pa tudi v smislu dovršenosti, smo pogrešali gibalno dogajanje, ki bi se lahko celoviteje in bolj smotrno vključevalo v zvočno popotovanje; slednje je bilo prav res skorajda Kubrickov 2001 v malem. Potencialov pa je dogodek pokazal toliko, da mu tokrat oprostimo vse majhne nerodnosti in že prav nestrpno pričakujemo drugo epizodo, ki naj se pokaže v vsej svoji grandioznosti. Takšnih kultiviranih transeskapizmov smo že zares potrebni.

Po ozvezdjih se je potapljala Pia Brezavšček


Komentarji
komentiraj >>