* Poslušalci rapa so sredi letošnjega leta povečini zgolj skomignili z rameni, ko so raperska spletišča eden za drugim objavljala novico, da bo indie rock/blues dvojec Black Keys posnel rapersko ploščo. Ob podatku, da bo vokalne goste priskrbel nekdanji solastnik založbe Roc-a-fella, Dame Dash, sicer velik oboževalec dvojca, pa so bili dvomi purističnih raperskih glav o zanimivosti albuma še večji.
V 11-dnevnem druženju dvojca Black Keys z raperji so studio obiskala sama zanimiva raperska imena. Spletni mediji so informacijo bliskovito razširili in prvotna skepsa raperske nacije je dobivala vse bolj viden nasmešek. Na studijskih seansah so se dvojcu Black Keys pridružili Mos Def, Pharoahe Monch, wu-tangovca Raekwon in RZA, Billy Danze iz dvojca M.O.P. in Q-Tip, ki so predstavljali velika imena raperskega podtalja, ter še dva bolj komercialno zanimiva raperja - Jim Jones in Ludacris. Vidno vlogo je odigrala tudi odlična vokalistka Nicole Wray, ki je pravzaprav sploh ni več na sceni, odkar je leta 1998 izdala svoj prvi in zadnji studijski album, v sodelovanju z Black Keys pa v eni kompoziciji nastopi celo v izvenserijski solistični soul formi. Kot zadnja gosta na albumu gre omeniti mladega raperja Noa, ki je prispeval kar dve solistični kompoziciji in posthumno gostovanje Ol' Dirtyja Bastarda, katerega stari, neobjavljeni posnetek so odlično vključili v uvodno skladbo albuma.
Sodelovanje sodobnih blues rock belčkov s protagonisti podzemne črnske raperske scene se je razvilo v prekrasno rock/rap celoto, skrito za imenom BlakRoc. V sebi ne nosi komercialnega naboja ali »hitoidnega« prizvoka, značilnega za tovrstna sodelovanja, temveč temelji na minimalističnem srečanju rocka in rapa, kjer se bohotijo obsežni, odmevajoči bobni in efektivne, neotesane, surove, a hkrati preproste kitarske blues linije. Odmik od normativov raperskih podlag večkrat zakrivijo izginjajoči in vračajoči se kitarski noise kriki. Nalezljivi kitarski rifi sedmega studijskega albuma Black Keys efektivno mešajo dva dokaj različna glasbena svetova in se presenetljivo dobro prilagajajo karakteristikam raperskih junakov. Klišejsko mešanico rocka in rapa so prav vsi nastopajoči pustili ob strani, saj na albumu ni deročih raperskih refrenov ali pocukranih, mehkih, zapeljivih ženskih pevskih blodenj, temveč album tako inštrumentalno kot vokalno ostaja zvest pristnosti forme dvojca Black Keys.
Preprosta in dokaj čista inštrumentalna rock&roll linija s kratkimi dodatki psihedeličnih kitar je podvržena totalni kontroli, bazirani na temačni, skorajda apokaliptični atmosferi, kjer se občutek splošnega družbenega vsakdana in absurda ter njegove zagrenjenosti spretno predaja poslušalcu. Nanj kreativno prenaša psihotičnost, zaskrbljenost, utesnjenost in tiho odmaknjenost produkcije od realnega sveta in ga odpelje v notranjost plošče, kjer se počasen tempo zliva z ritmiko in liričnostjo hiphopa.
Black Keys v slabih štiridesetih minutah albuma presenetljivo, očarljivo in prepričljivo opravita s fuzijo rapa in rocka. Pri tem se vokalist Dan Auerbach povsem preseli na kitaro in na bas, bobnar Patrick Carney pa prevzame produkcijski del albuma in pričara dokaj »soulful« rockerski zvok z dovolj izraženimi bobni, da nato svoje rime lahko položijo gostujoči raperji. Patrickov močan in izrazit boben gradi celotno zvočno sliko, skozi katero potujejo različni vokali, melodični in slučajni piano vložki ter psihedelične, improvizirane solo kitare.
Klepetači se na album vklopijo različno dobro. Medtem ko se zdi, da je wu-tangovskemu šefu RZI gostovanje na albumu povsem odveč in je besedilo spisal v kakem kotu studia, pa presenečenja prihajajo predvsem iz tabora bolj komercialnega raperskega dela. Zablestita tako Ludacris na uvodni kompoziciji, kot dvakrat tudi Jim Jones. Izpostaviti gre še dva odlična gostovanja prihajajočega raperja Noeja, ki se naravnost izlije v počasni tempo podlag Black Keys, ter odlično uporabo vokalov Nicole Wray skozi kar tri kompozicije na albumu. Raekwon tudi tokrat na izstopi iz svoje ulične manire, Billy Danze pa svojo vokalno energičnost prenese tudi na Q-Tipa, s katerim se pojavita na istem komadu. Vokalno krono pa tokrat prevzame Mos Def, ki očitno že dodobra vajen dela z živimi bendi, oplemeniti obe skladbi na albumu in poskrbi za dva največja bisera plošče.
Utelešenje sodobnega pogleda na glasbo, kjer svoje mesto najdejo tako blues, garažni rock kot rap, sicer proti koncu albuma izgubi kanček ostrine in verbalnega presežka, a vsekakor kot celota predrami zaspani raperski svet. Albumsko nihanje med očitnim strukturiranjem ter improvizacijo, deloma podrejeno zakonitostim raperske prakse, odlično združuje blues-rock in rap v metaforiko težkih časov konfuzije in travmatičnosti post-enajsto-septembrske negotovosti velikega jabolka. Sedmi album Black Keys tako nadaljuje pot sodelovanj z raperskimi imeni, a se tokrat dvojec iz produkcijskega gostovanja Danger Mousa prekaljeno seli še k sodelovanju z vokalnimi raperji, ki se na albumu očitno povečini počutijo sproščeno in domače.
pripravil Jizah