Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Lorenzo Chiesa - o poučevanu in univerzitetnem diskurzu (2284 bralcev)
Torek, 22. 12. 2009
DPU



Poročilo s predavanja DPU, 17. decembra

V četrtek, 17. decembra je v sklopu predavanj Delavsko-punkerske univerze predaval filozof Lorenzo Chiesa, profesor na Univerzi v Kentu v Veliki Britaniji. Predavanje z naslovom O poučevanju in univerzitetnem diskurzu se je posvetilo tematizaciji nekaterih paradoksov univerzitetnega diskurza skozi psihoanalitični teoretski aparat.

Izhodiščni paradoks razmerja med poučevanjem in vednostjo je predavatelj povzel iz sklepnega Lacanovega referata na Ecole freudienne de Paris iz leta 1970, kjer Lacan odločno izpostavi, da cilj poučevanja ni in tudi ne more biti prenos vednosti. Prav nasprotno, poučevanje onemogoča vednost. Kot je poudaril predavatelj, vednost je tu, še pred slehernim poučevanjem, nosilec te vednosti pa ustreza psihoanalitičnemu konceptu nezavednega. Gre za nezavedno, ki poseduje vednost mimo naše lastne vednosti.

Poučevanje pa v osnovi ni nič drugega kot imaginarna zapreka, ovira do te vednosti. Drugače rečeno: poučevanje uči, kako ne vedeti. Poučevanje za Lacana torej ni prenos vednosti med učiteljem in učencem, temveč prej delitev recipročne odtujitve v redu simbolnega Drugega. Taka zastavitev pa še ne sugerira, da za Lacana sploh ni nikakršne možnosti za poučevanje. Lacan v nadaljevanju svojega posega možnost poučevanja neposredno poveže z mestom in funkcijo razcepljenega subjekta. Toda to ne pomeni, je opozoril Chiesa, da je vsak pojav razcepljenega subjekta že korelativen poučevanju. Velja namreč nasprotno, poučevanje je za Lacana možno zgolj z razcepom subjekta.

Poučevanje, kakršnega je prakticiral Lacan, je torej v nasprotju z diskurzom univerze. V diskurzu univerze gre za enosmeren prenos vednosti, v katerem se kot rezultat njegove dinamike proizvede izolirani razcepljeni subjekt. Sledeč dvema tekstoma Alaina Millerja, dediča Lacanovega nauka, je predavatelj izpostavil dve ključni potezi Lacanovega poučevanja, ki slednjega razločujeta od drugih oblik poučevanja znotraj univerzitetnega diskurza. Prva poteza, po kateri se Lacanovo poučevanje razlikuje od ostalih, je prav že omenjeno mesto razcepljenega subjekta kot edino mesto, od koder je poučevanje sploh možno. Zato je Lacan, v nasprotju s psihiatrično stroko, svoje paciente redno predstavljal svojim učencem. Poanta teh srečanj pa je bila natanko v tem, da so na njih govorili predvsem pacienti, se pravi subjekti, katerih zaprečenost v govorici je najbolj očitno izpostavljena. Druga poteza Lacanovega poučevanja je izpeljana iz prve in meri na topološke zahteve.

Poučevanje je za Lacana možno samo na mestu notranje izključitve. Če je ena izmed temeljnih zahtev študentskih gibanj maja 1968 pozivala k antiinstitucionalizaciji, se pravi k izključitvi iz institucije, pa je Lacan s pojmom notranje izključitve meril na to, čemur je predavatelj dejal anti-antiinstitucionalizacija. Lacanovo poučevanje je možno samo znotraj pozicije izključitve v instituciji, to je izključitvi znotraj institucije same.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze iz cikla Šola kot ideološki aparat ekonomije bo 14. januarja, ko bo predaval Andrej Kurillo z naslovom Od rojstva univerze do »intelektualnega proletariata«.


Poročilo je napisal Boštjan Nedoh.



Komentarji
komentiraj >>