Na današnji dan pred 18 leti so se po vsej Sloveniji njeni, do sodelovanja na volitvah upravičeni državljani, med katerimi so bili tudi kasneje iz registra stalnih prebivalcev izbrisani državljani drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, s tresočimi rokami na plebiscitu odločali, ali želijo živeti v samostojni in neodvisni Sloveniji. Tri dni kasneje razglašeni uradni rezultati, niso dopuščali nobenega dvoma, večinsko avtohtono ljudstvo je enotno spregovorilo in odločilo, da Slovenija postane samostojna država. Tako je od takrat naprej 26. december tudi uradni državni praznik, in sicer Dan samostojnosti in enotnosti, ki ga bo ta – v čem le še sploh samostojna in enotna država nocoj obeležila s slavnostno sejo Državnega zbora in z osrednjo proslavo v Cankarjevem domu.
Dan samostojnosti in enotnosti, uradno sicer razglašen za 26. december, 3 dni prej obeležujemo predvsem zaradi dejstva, da tudi sedanja samooklicano leva oblast le ni tako imuna na božično navlako in v katoliških občestvih za prihodnje dni zapovedana družinska druženja. Hkrati pa je današnji 23. december usodnega pomena za še kar nekaj temeljnih demokratičnih institucij te tako nesamostojne in neenotne države. Tako od leta 1997 v domovini na današnji dan tudi uradno obhajamo Dan Ustavnosti. Takratna še trodomna skupščina je namreč 23. decembra leta 1991 sprejela, razglasila in uveljavila slovensko ustavo, ki naj bi postavila temelj sedanjemu pravnemu sistemu, ki naj bi temeljil na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na načelih pravne in socialne države, na parlamentarni obliki državne oblasti ter na načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno oblast.
Drug pomemben mejnik domače demokracije, kot jo na lastnih kožah in plečih poznamo ter imamo ob koncu leta 2008, ki ga obeležujemo na današnji dan je, da se je pred 16 leti po prvih parlamentarnih oziroma demokratičnih volitvah 6. decembra, 23. decembra 1992 konstituiral, torej ustanovil tudi domači Državni zbor, kot ga poznamo in imamo. In še zadnja reč, zaradi katere bodo na današnji dan šampanjce posebej odpirali tudi v Uradu predsednika Republike, je, da je prav na današnji dan pred dvema letoma kot tretji predsednik samostojne države petletni mandat nastopil predsednik Danilo Turk. Ta prav po slovenski ustavi domačo Republiko predstavlja in je tudi vrhovni poveljnik slovenskih, v teh dneh še naprej demoraliziranih, obrambnih sil.
Zoper predsednika Republike Danila Turka je sicer javno napovedana ustavna obtožba zaradi podeljenega odlikovanja nekdanjemu republiškemu sekretarju za notranje zadeve Tomažu Ertlu. Če bo tudi dejansko vložena, bo to prva ustavna obtožba proti predsedniku republike v zgodovini samostojne države. Kljub temu pred Ustavnim sodiščem nima prav veliko možnosti za uspeh, toda to niti ni tisto, kar z njeno napovedjo in pozivi na ulice v teh dneh pravzaprav hoče opozicijski prvak Janez Janša. Bistvo javnega pogroma zoper predsednika Republike tako le ni obramba ustavnosti domače državne ureditve, pač pa zgolj nadaljnja politična polarizacija države.
Da predvsem domači politično-kapitalski kasti, ki se v teh 18 letih v kadrovskem smislu pravzaprav sploh ni bistveno spremenila ali vsaj prevetrila, pač ne ustrezata tako samostojna kot enotna država, smo še najbolj očitno spoznali ob zadnjih državnozborskih volitvah in na lika Pahorja ali Janše zbanalizirano osrednjo volilno ponudbo. Tudi prihajajoče leto 2010 bo ponovno volilno, jeseni bodo namreč lokalne volitve, prvi pravi volilni test uspešnosti prve polovice mandata sedanje koalicije in vlade, ko bo ta nesamostojna in neenotna država ponovno razdeljena.
Ključno spoznanje današnjega dne, na katerega se je pred 18-imi leti glasovalo na plebiscitu za samostojno državo, pred 17-imi leti sprejemalo in razglašalo slovensko Ustavo in pred 16-imi leti ustanavljalo sedanjo strukturo Državnega zbora, je tako bržkone to, da sta samostojnost in enotnost, ki ju bodo nocoj slavili na slavnostni seji Državnega zbora, osrednji proslavi v Cankarjevem domu in na številnih prireditvah po vsej državi, v vsakdanjem in pritlehnem političnem smislu konec leta 2008 povsem imaginarni utopiji.
Ta država sicer že nemudoma po osamosvojitvi ni bila kaj prida samostojna, saj je bilo razbitje nekdanje skupne države stvar povsem očitnega geostrateškega interesa svetovnih velesil. Kvazi-samostojnost domače politične kaste se je sicer še bolj očitno razblinila z vstopoma v zvezo Nato in Evropsko Unijo, po katerima se tudi za domačo prihodnost ključne in strateške odločitve sprejemajo v Bruslju in Washingtonu. No potem ostane še ta domnevna enotnost. Ta je sicer v golem političnem smislu demokracijam povsem tuja. Do resnične enotnosti v družbenih sistemih, katerih osnova je tekmovanje političnih strank za naklonjenost volivcev, namreč pride le izjemoma, ob še posebej zgodovinsko prelomnih trenutkih.
Prav ustavno obtoževanje predsednika republike Danila Turka sicer priča, da je bil plebiscit in osamosvojitev sicer res eden od teh ključnih zgodovinskih trenutkov, ko je bila vsa politika, takrat stara in nova, pa tudi celotno ljudstvo enotno za osamosvojitev. Toda že leto kasneje s konstitucijo prvega državnega zbora in vlade, o kakršnikoli že enotnosti ni več moč govoriti. Mogoče smo sicer še najbližje takemu zgodovinskemu trenutku prišli pred referendumskim odločanjem o vstopu v evropsko unijo in zvezo Nato. Toda takrat je bila enotna zgolj kasta političnih prvokategornikov, kar pomemben del ljudstva pa še dandanes dvomi v pravilnost teh odločitev. Zato je dan samostojnosti in enotnosti leta 2008 v prvi vrsti zgodovinski spomin in opomin na čas ter stanje političnega duha leta 1991. To pa je tudi vse, s čimer se še lahko sploh ponaša ta nesamostojna in neenotna država. Toda tako to gre.
Odpoved: Tudi tokratni N-euro moment sem s to nesamostojno in neenotno državo v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >> Re: Nesamostojna in neenotna država
Mik [28/12/2009]
Daj ne seri.
Če se odločiš pizdakat, bodi vsaj koherenten
odgovori >>