Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
SUFJAN STEVENS: The BQE (Asthmatic Kitty, 2009) (ponovitev 4. 1. 2010 ob 00.30) (2249 bralcev)
Ponedeljek, 28. 12. 2009
polonap




* Ameriški multi-artist Sufjan Stevens prisega na konceptualnost. Spomnimo na cikel pesmi, ki temeljijo na živalih kitajskega zodiaka, božični EP in mirujoči projekt petdesetih albumov za vsako izmed ameriških zveznih držav. Tokrat ga je navdihnila Brooklyn-Queens Expressway, prometna žila med dvema predeloma New Yorka, ki velja za nekakšno urbanistično nočno moro. Cesta, po kateri se dnevno prevaža in v prometnih zamaških duši na sto tisoče ljudi, je Sufjanu Stevensu služila kot osnova za celostno umetnino, del katere je tudi filmska glasba, ki jo je oktobra objavil pri lastni založbi Asthmatic Kitty.

Predzgodba plošče The BQE je dokumentarec o hitri cesti, ki ga je Stevens posnel pred dvema letoma in ga tedaj tudi premierno predstavil v živo z orkestrsko spremljavo. Do danes je projekt razširil na strip, knjižico z esejem in fotografijami, cede, devede in še kaj. V Tolpi nas seveda zanima predvsem glasbeni aspekt njegovega dela, ki povsem spodobno funkcionira, tudi če je okleščen vizualne dimenzije. Ker pa je plošča v osnovi vendarle soundtrack, brez ščepca filmske kontekstualizacije ne bo šlo.

Film The BQE je nekakšna variacija na temo Ruttmannove Simfonije velemesta, ki je leta 1927 na historično inovativen način prikazala urbano vrvenje Berlina. Stevens nekaj podobnega, le da z vizualnega vidika manj revolucionarnega, počne v New Yorku. Posnetke prometa na 20-kilometrskem cestnem odseku v montaži združuje z artistkami, ki vrtijo hulahop obroče. Skupna točka obeh tém je nenehno gibanje; kroženje avtomobilskih koles spominja na kroženje hulahop obročev.

Kot neprekinjena celota v nenehnem gibanju funkcionira tudi sama glasba. Stevens se ni odločil za hrup ali težke industrijske zvoke, ki bi jih najprej povezali z omenjeno urbano sliko. Prav tako ni ostal pri svoji različici indie popa, ki smo je vajeni s prejšnjih plošč. Nekoliko presenetljivo je zavil v polje klasične glasbe in minimalizma ter kompozicijo koncipiral kot simfonično suito. Njeni deli, ki jih že z naslovi umesti v klasični okvir (uporablja namreč izraze, kot so Preludij, Interludij in Postludij), organsko prehajajo eden v drugega. In edini tujek v štiridesetminutnem popotovanju je naslov Traffic Shock na polovici plošče, kjer se Stevens zateče k uporabi elektronike.

Orkestralna glasba po eni strani asociira na lahkotnost Gershwina in Ravela, drugod pa se približa minimalizmu Glassa in Reicha. Brez slike deluje kot zvočna kulisa na zasneženo praznično jutro ali – drugod - kot radoživa podlaga za risanko. Polepša pa celo nervozno filmsko vožnjo z avtom, ki postane ob impozantnih pihalih, trobilih ali umirjenem dialogu godal in klavirja prav romantična in kakor z drugega sveta. Nemara ima avtor prav, ko pravi, da je njegova naloga polepšati, kar je na svetu grdega.

Kljub menjavi glasbenega idioma in odsotnosti vokala je Stevensov pečat prepoznaven, plošča pa izpričuje njegov talent za melodičnost in široko glasbeno znanje. Toda ko potegnemo črto, bi album The BQE vseeno težko zagovarjali kot posebej inventiven ali meje premikajoč. Osebno so nam pri sodobnih poskusih prečenja popa, klasike in avantgarde vendarle bližje drznejši pristopi, kakršne navsezadnje srečujemo na eni izmed letošnjih plošč leta, Central Market Tyondaija Braxtona. V apologijo Sufjanu Stevensu pa spravljivo zaključimo, da ušesom kdajpakdaj prija tudi muzika, katere osnovno gonilo je spevnost in celo nekaj romantične osladnosti.

pripravila Polona Poberžnik



Komentarji
komentiraj >>