Počasi se zaključuje to posebno obdobje leta, obdobje, ko Slovenci pokažemo, da smo navkljub zgodovinskim stranpotem v svojem najglobljem bistvu moralno in filozofsko podvrženi najvišjim idealom kapitalizma. Res, da je to čas volje-do-življenja-jemajočih ekskurzij v BTC ali Supernovo in kar je še teh antropološko presunljivih sodobnih ekvivalentov Ministrstva ljubezni. Toda tokrat ne govorimo o medijsko privzgojeni kompulziji po definiranju lastne vrednosti glede na količino nepogrešljivih materialnih dobrin, ki jih uspemo stlačiti pod božično – ali pač novoletno – jelko.
Vsako slabo vest zaradi podrejanja tem pritiskom tako ali tako lahko operemo s pozivi k solidarnosti. Tako, da svoje potrošniške ekscese definiramo kot simbol človeškega dostojanstva. Tako, da se pustimo dotakniti pretresljivim družinskim zgodbam, ki nam jih tedensko predstavlja Janko Šopar. Bistvo Tednikovega altruizma je, da nam omogoči sočustvovanje z generično nadpovprečno veliko družino s podpovprečnimi prihodki, ki si za praznike ne more privoščiti materialnih približkov sreče. Paradoksalno jim lahko pomagamo samo gledalci, ki jih s svojimi denarnimi prispevki lahko povzdignemo med ljudi. Jim povrnemo to človeško dostojanstvo, ki si ga ne morejo kupiti sami.
To ni solidarnost. Tako kot tudi ni prav nič solidarnostnega v masovnem švindlanju države, ki kulminira ravno v tem prazničnem času. To sicer poteka celo leto, decembra postane samo rahlo bolj perfidno, ker je v tem mesecu potrebno kalkulirano določiti zgornjo mejo: koliko še lahko na hitro spizdimo ali pa vsaj pomagamo spizditi.
Ta nacionalni šport ima več pojavnih disciplin. Med najbolj priljubljene spada izplačevanje denarja za neopravljeno delo preko napotnic ali avtorskih pogodb. Pralec denarja za svoj trud zadrži delež speljanih sredstev – standardna tarifa je desetina. Iznajdljiv podjetnik pa se s tem uspešno izogne raznim nevšečnostim, ki bi si jih z legitimnim izplačilom ali prikazom dobička nakopal s strani države. Seveda je december tu pomemben mesec, ker si morajo ti neopravljalci dela izračunati, koliko denarja so v dohodninskem letu že dobili izplačanega in koliko imajo še »lufta«, da ne bi slučajno presegli cenzusa in bili primorani plačati davek.
Ko podjetnikom zmanjka tega »lufta«, še vedno ostajajo drugi načini preusmerjanja sredstev. Ker bi si država želela obdavčiti njihov dobiček, je seveda pomembno, da ga imajo čim manj. Tisti del, ki ga ni mogoče direktno oprati, je mogoče porabiti za nakup raznih dobrin, ki so prikazane kot stroški in lepo zmanjšajo dobiček. Vendar ti stroški, vsaj decembra, pogosto niso stroški podjetja, temveč raje na primer prenosni računalnik, ki ga otroci najdejo pod jelko.
Sicer pa ni pravično, da se osredotočamo na te praznične vrhunce, ko pa se takšne in drugačne oblike utaj dogajajo čez celo leto. Gostinci, frizerji in druga mala podjetja vsak dan pridno čakajo, da boste pozabili odnesti račun za opravljeno storitev in bodo s pomočjo malo kreativnega računovodstva pred državo skrili, koliko so na vas zaslužili. In če vprašate obrtnika, koliko ste mu dolžni, boste nedvomno deležni tradicionalnega: »Z računom ali brez?«
In kaj je narobe s tem sprašujete? Saj to je nacionalna folklora! Še iz fevdalnih časov, ko so naši predniki skrivali pridelke pred grofom. Sploh pa so opisane vendar same win-win situacije! In tu, na tej točki resnično pademo na izpitu iz solidarnosti. Na tej točki, ko pristanemo na idejo, da je iznajdljivost v švindlanju države hvalevredna lastnost. Ker na tej točki priznamo podjetnosti, kot principu prerazporejanja sredstev, moralno superiornost nad redistribucijo, ki naj bi jo zagotavljala država.
Pa da ne bo nesporazumov. Nihče ne trdi, da je država ne vem kako učinkovita v zmanjševanju ekonomskega razslojevanja in splošnem zagotavljanju socialne pravičnosti. Država – oziroma njeni uslužbenci – so pravzaprav podrejeni taistim nacionalnim običajem. Ravno prejšnji teden je ravnatelj osnovne šole Prule in dežurni provokator Dušan Merc novinarje obvestil o novoletnem darilu, ki so ga njegova in vse slovenske šole prejele od šolskega ministrstva. Šlo je za računalniško in video opremo, ki pa seveda ni v skladu s potrebami in željami teh šol. In to slučajno tik pred koncem proračunskega leta. Ministrstvo namreč ni uspelo porabiti dodeljenih sredstev in namesto, da bi ga vrnilo v proračun in drugo leto dobilo bolj primerno količino denarja, so ga raje na silo zapravili. Spet win-win ali kaj?
Pravičniški boj za malega človeka, sočustvovanje z Murinimi delavkami in posledično enačenje države s tajkuni, ki ne počno drugega, kot da kradejo družbeno premoženje, in jim je zato treba ukrasti, kar se ukrasti da, je seveda popolnoma legitimna pozicija. Toda, kdor v tem vidi solidarnost in utelešenje drugih socialističnih idealov, se moti. Umik države iz prerazporejanja premoženja je kronska zahteva najbolj zagrizenih neoliberalnih konzervativcev. Po njihovo bi prerazporejanje bolj učinkovito opravil trg in seveda podjetnost ter iznajdljivost posameznika. Solidarnost potem postane SMS za družino iz Tednika, ker ni nikogar drugega, ki bi bil dolžan poskrbeti za njih. S tem, ko pristajamo na mitologijo o ubogih samostojnih podjetnikih in malih obrtnikih ter implicitno ali eksplicitno podpiramo njihovo utajevanje davkov, samo ustvarjamo nove tajkune. K povečanju socialnih transferjev pa definitivno ne pripomoremo.
Komentar je napisala Maja.