Ameriški stand up komik Bill Maher je v nekem svojem nastopu pojasnil, zakaj se mu zdi, da je zahodna družba bolj razsvetljena od denimo muslimanske na vzhodu. Eden od razlogov naj bi bil ta, da smo se mi skozi čas naučili ignorirati svoje verske voditelje. Ko eden izmed njihovih objavi falafel, pardon – fatvo, ga ubogajo, mi ne. Maher je izpostavil primer papeža, ki kristjanom denimo pridiga: »Nobene masturbacije. Nobenih spolnih odnosov pred poroko!«, medtem ko je splošna reakcija med ljudmi: »Wow, glejte ga, papež! In danes daje od sebe svoj najboljši material! Hvala ti, papež, zdaj se pa vrni nazaj v svoj pravljični grad.«

Kot to pritiče stand up komediji, je Maherova teza precej simplistična, čeprav je nedvomno v njej nekaj resnice. Vatikan redno servira razna moralna sporočila v javnost, a je njihov dejanski učinek na družbo vsaj vprašljiv. Pozivi za mir v svetu se dokazano vsakič izkažejo za jalove. Potem so tu še razne bizarnosti – pred nekaj meseci je papež napadel »bodypiercing« in raztrgane kavbojke ter mlade pozval k iskanju etike v estetiki. To nam torej govori nekdo, ki se zunaj sprehaja v dolgem, belem krilu in rdečih copatkih, da tistih debelih, zlatih križev okoli vratu niti ne omenjamo. Človek je videti, kot da mu obleko skupno kreirata Little Richard in 50 Cent in potem nam bo še pridigal o estetiki? Brezveze.

Največjo težo med papeževimi nagovori imajo njegove obširne poslanice ob posebnih priložnostih, kot je bila zadnja ob svetovnem dnevu miru prvega januarja. To naj bi bila objektivna in pa dobronamerna sporočila za globalno javnost o globalnih problemih. Svetovni mediji jih resda tako dojemajo, oziroma bolje rečeno povzemajo, ker današnji trendi proizvajanja novic temeljijo na krčenju vsebine na tako imenovane »soundbite« brez nekih komentarjev, ki bi lahko šli zraven. Papeževa zadnja poslanica ima tako skoraj štiri tisoč besed, mediji pa so povzeli zgolj par stavkov: papež se zavzema za to, papež moli za ono ... A ob doslednem branju cele poslanice lahko vidimo, da njena osrednja nit ni opozarjanje na svetovne probleme, temveč uporaba le-teh za forsiranje izjemno konzervativne doktrine katoliške cerkve.

Naslov poslanice s prvega januarja je »Če hočeš gojiti mir, varuj stvarstvo« in je posvečena človekovemu odnosu do okolja. To je najkrajša razlaga. Drugo, daljšo najdemo v sami poslanici. Naš destruktiven odnos do okolja papež pripiše kar pomanjkanju vere med ljudmi. Naslednji stavki so zelo jasni, navajamo: »Na okolje moramo gledati kot na Božje darilo vsem ljudem. Kjerkoli se na naravo in pa na človeka gleda kot na plod naključja oziroma kot na evolucijski determinizem, tam upade človeški kolektivni čut za odgovornost. Medtem pa nam po drugi strani prepoznavanje stvarstva kot Božjega darila človeštvu pomaga razumeti našo vrednost kot ljudi«.

Pustimo ob strani, da je tu šlo tudi za vnovičen napad na evolucijsko teorijo. Končen sklep teh misli je, da tisti, ki nismo verni, ne moremo imeti pravega odnosa do okolja, ker nanj ne gledamo kot na darilo od boga. Gre za precej predrzno misel, ki jo papež nadalje podpre z zgodbo o Adamu in Evi. Onadva sta se, po njegovih besedah, hotela igrati boga in nista priznavala, da sta njegovo stvarstvo, pri čemer sta prek storjenega greha porušila harmonijo med Ustvarjalcem, človeštvom in ustvarjenim svetom. Sporočilo je očitno to, da smo danes v isti zablodi kot Adam in Eva pred pet tisoč leti, nauk pa ta, da se moramo, da bi sploh lahko popravili storjeno škodo okolju, najprej podvreči bogu. Oziroma, če malo pomislimo, podvreči bi se morali njegovemu namestniku tu na Zemlji, to pa je seveda papež.

Papež sicer v nadaljevanju predlaga neke posvetne rešitve politične narave, ko pravi, da bi morali za varovanje okolja dodelati jasna sodna in ekonomska pravila, vzpodbujati pa bi morali tudi medsebojno solidarnost. Vendar se tega zgolj dotakne, medtem ko se do konca poslanice ne oddalji od prvotne teze, ki je, da bi se morali najprej podrediti bogu in cerkvi. Oziroma, kot je že uvodoma izpostavil – navajamo: »Ne da bi se spuščala v kakšne specifične rešitve, je cerkev tu, da kot strokovnjak za človeštvo opozori na razmerje med Ustvarjalcem, ljudmi in ustvarjenim svetom.«

Na papeževo poslanico lahko gledamo z dveh plati. Kot prvo je naravnost smešna ideja, da bi se človeštvo moralo obrniti na cerkev pri reševanju našega okolja oziroma širše, našega planeta. Za tiste, ki ne vejo: Vatikan je šele novembra 1992 zavzel uradno stališče, da je Zemlja res okrogla. To je storil prejšnji papež Janez Pavel II., ki je obelodanil, da je imel srednjeveški znanstvenik Galileo prav, ko je dejal, da se Zemlja vrti in da je okrogla. V Vatikanu so celih trinajst let preučevali Galilejeve dokumente, da so se na koncu tudi uradno sprijaznili, da njegova znanstvena spoznanja niso v navzkrižju s cerkvenimi nauki. In medtem ko so se v Vatikanu ukvarjali s to zadrego, so današnji znanstveniki na Antarktiki že preučevali ozonsko luknjo.

In kot drugo, papeževa poslanica je vredna slehernega prezira, saj je popolnoma jasno, kakšen je njen glavni namen. Namreč ta, da resničen globalni problem, ki ga imamo, izkorišča za forsiranje nazadnjaške verske ideologije zavoljo utrjevanja indoktrinacijskega nadzora nad svojimi podložniki. Utrjevanje in širjenje vere na takšnih osnovah je na meji vulgarne objestnosti in je dokaz, da se ta ideološka ofenziva iz pravljičnega gradu v bistvu nikoli ne neha. Mediji tega niso izpostavili in velika večina ljudi zato tudi tega ni zaznala, kar je nekako v skladu s tem, kar trdi komik Bill Maher. Vendar je po drugi strani vseeno treba spremljati te stvari in jih vsakič odločno diskreditirati, ker si drugega tudi ne zaslužijo.

Sploh pa je treba v Vatikan poslati neko brzojavko, naj se nehajo sprenevedati. Če jih že iznenada zanima ogrožanje okolja, naj si v Bibliji pogledajo, kdo je do zdaj edini sprožil globalno klimatsko katastrofo s tistim, tako imenovanim, vesoljnim potopom? Hja, njihov bog. Kaj potem nam serejo po glavi?

Komentar je spisal Erik.