Ponedeljek, 11. 1. 2010
goran
* V prvi polovici devetdesetih let minulega stoletja so Chicago ovili zvoki ustvarjalcev, ki so svoj izraz gojili na zapuščinah krautrocka, duba, jazza, elektronske glasbe in severnoameriškega minimalizma. Najopaznejši predstavniki so bili postrockerji Tortoise, Jim O’Rourke in številne formacije Roba Mazureka, le korak stran od te estetike pa je s poudarkom na bolj osredotočeni pop formi in folkovski tradiciji ustvarjala zasedba Wilco. Plodno obdobje je začelo pojenjati konec minulega tisočletja, ko je mnogo glasbenikov Chicago tudi zapustilo, zanimivo pa je, da njihov zvok tudi danes, ko vsak živi na svojem koncu sveta, ostaja soroden. Lani sta nas z novima odličnima ploščama razveselila bolj jazzovski Mazurek in bolj folkovski O’Rourke, konec leta pa se jima je pridružil še dvojec On Fillmore. Njegov novi album ‘Extended Vacation’ je predvsem skozi atmosfero, ki se močno opira na vibrafon, soroden Mazurekovemu ‘Sound is’, z rigidnostjo forme pa ni daleč niti od O’Rourkovega ‘Visitorja’.
Zgodovina dvojca On Fillmore je tesno povezana prav z O’Rourkom. Sloviti producent je tolkalca in bobnarja Glenna Kotcheja ter basista Darina Graya konec devetdesetih namreč angažiral za svoje solistične projekte, nedolgo zatem pa sta glasbenika formirala On Fillmore. Ob tem je Kotche še naprej ostal bobnar pri zasedbi Wilco, novinec v glasbenem svetu pa ni bil niti Gray, ki je do tedaj že sodeloval v številnih čikaških formacijah, med drugim tudi v O’Rourkovih Gastr del Sol. Izkušenj jima torej ni manjkalo, toda v vseh mnogoterih navezah sta se Kotche in Gray, bodisi hote ali nehote, morala tako ali drugače prilagajati – pa jim recimo tako - kolektivnim idejam. S formacijo On Fillmore sta si zato ustvarila okolje, v katerem si zvedavo odpreta širši prostor in v njem poiščeta osebni izziv. S svojim četrtim albumom ‘Extended Vacation’ nadaljujeta z idejami iz preteklosti, a jih obenem nadgradita v svoj doslej morda najbolj dostopen ali pa poslušljiv material.
Nemara na papirju kombinacija tolkal in akustičnega basa v kontekstu minimalističnih, postrockovskih jazzy muzik ni videti najbolj obetavno, toda tako Gray kot Kotche močno širita besednjak svojih matičnih inštrumentov. Še posebej velja izpostaviti Kotchejevo poseganje po elektronskih zvokih, s katerimi obarva sanjavo, pravljično atmosfero. Pa naj si bodo to subtilne akuzmatične teksture ali pa (kvazi?)terenski posnetki iz pragozda. Oglašanje eksotičnih ptic in prijetno, zaspano razpoloženje pa prej kot na kakšen new age aludirata na zlato obdobje exotice. V tem delu plošči pripišemo spogledovanje s preteklostjo, vendar pa struktura skladb in predvsem dodelanost detajlov ne puščata nobenega dvoma, da gre za sodoben izdelek. Zvočno podobo ‘Extended Vacation’ najbolj zaznamuje Kotchejevo hipnotično potrkavanje vibrafona, melanholično na površju in igrivo v podstati. Dvojec se raziskovanja zvoka in forme loteva z otroško zvedavostjo. Sestavljata zvočnost, ki ju obenem intrigira in pomirja.
Zanimivi trenutki se odprejo v delih, kjer artikuliran zvok naredi prostor šumom in komaj slišnim okoljskim posnetkom; ti spretno kreirajo elegantno, vselej pripovedno razpoloženje. Vsaka od sedmih skladb je poglavje zase. Vsaka pove del (ene) zgodbe – »podaljšanih počitnic«. Počitnic, za katere si preprosto želiš, da bi trajale neskončno. Ali pa vsaj do takrat, ko bo znova posijalo sonce.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>