Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Art-Area 145: Historična analiza slovenske umetnosti (5865 bralcev)
Sreda, 13. 1. 2010
mcolner



Pozdravljeni v prvi letošnji oddaji Arterija. V 145. nadaljevanju sva se avtorja posvetila historičnemu pogledu na slovensko sodobno likovno umetnost, vzpodbujena od dveh nedavno izdanih publikacij na to temo. Pomen medvojne revolucionarne oziroma partizanske umetnosti je v obsežni knjigi 'Kako misliti partizansko umetnost' podrobno obdelal Miklavž Komelj. Ob izidu je bila v ljublajnski Mali galeriji postavljena tudi razstava arhivskega materiala iz tega obdobja. Miha se je pogovarjal z avtorjem knjige in soavtorjem razstave Miklavžem Komeljem. Kot nadaljevanje in izpolnitev današnjega historičnega koncepta oddaje sledi prispevek o nedavno izdanem 'Pojmovniku slovenske umetnosti po letu 1945', ki je decembra ugledal luč sveta pri Inštitutu ALUO in Študentski založbi. Ida je skozi krajšo analizo obdelala razvoj slovenske povojne umetnosti, ki je delo mlajše generacije domačih umetnostnih piscev.

Pod okriljem založbe Cf* je decembra lanskega leta luč sveta ugledala knjiga 'Kako misliti partizansko umetnost' umetnostnega zgodovinarja, prevajalca, pesnika in predvsem raziskovalca Miklavža Komelja. Ob tej priložnosti je bila v prostorih Male galerije na Slovenski cesti pripravljena tudi razstava muzejskih artefaktov iz tega revolucionarnega časa, kjer so poleg Komelja sodelovali še Jože Barši, Lidija Radojević in Tanja Velagić. Celoten paket je bil zaokrožen s predavanjem avtorja projekta, v katerem se je še globlje podal v tematiko, ki dandanes mnogokrat buri duhove.

pirnat_02

Nikolaj Pirnat, Zlodej nabada hudiča, 1944


Projekt 'Kako misliti partizansko umetnost' ima v prvi vrsti opraviti z zgodovino in njenimi različnimi interpretacijami. Prav partizanska umetnost predstavlja tipičen primer gibanja, ki je bilo po spremembi sistema in prihodu novih zmagovalcev stare šole najbolj na udaru. Že od konca osemdesetih let je NOB drugače vrednoten, interpretiran in praktično kriminaliziran. Kot takratni osnovnošolec sem osebno doživljal spreminjanje vsebin zgodovinskih učbenikov, kako so nekdanji heroji postali vprašljivi, njihove spomenike je začel preraščati plevel. Partizansko gibanje v Sloveniji in Jugoslaviji, ki je bilo nedvomno najmočnejše v okupirani Evropi, je deloma izgubilo svoj pomen na račun zagovornikov že davno pokopane tradicije.

Vprašanje, na katero želi odgovoriti Miklavž Komelj, je uperjeno predvsem v definicijo partizanstva in določitve njegovega pomena v tedanji in kasnejši družbi. Dejstva ostajajo. Partizansko gibanje je bilo v svojem času predvsem emancipatorno v smislu porasta moči širše družbe oziroma proletariata. Z današnjimi besedami bi to verjetno imenovali civilna družba. Pomenilo je popoln zasuk tedaj še vedno trdno zakoreninjene katoliške tradicije, pomenilo je uresničevanje ideje o novem človeku, o katerem so pred tem sanjali rodovi naprednih mislecev. Partizansko gibanje je pomenilo zametek novega družbenega sistema, ki je v povsem novi luči videl tudi umetnost.

stante

Jurij Štante, iz glasila Gradnikove brigade 'Goriški boreć, 1944


Emancipacija je tako po osvoboditvi izpod okupacije na svojstven način zajela celotno Jugoslavijo in malemu človeku prinesla povsem novo obzorje. Seveda novi ustroj družbe in oblasti ni prinesel zadovoljstva celotni populaciji, zlasti ne prej priviligiranim slojem.

Kakšna pa je vloga partizanske umetnosti v 20. stoletju? Nedvomno velika. Po vojni je namreč umetnostna produkcija začela delovati na povsem novih temeljih, sprva za krajši čas pod vplivom sovjetskega socialističnega realizma, kasneje pa je povzela specifično različico zahodno vplivanega modernizma. Podlago za takšen svojstven razvoj je v veliki meri vzpostavila prav ravolucionarna umetnost tega obdobja, ne toliko v smeri formalnih likovnih značilnosti, pač pa v smislu celostnega stanja duha novega časa.

jakac_01

Božidar Jakac, Portret maršala Tita, 1943


Razstava v Mali galeriji tako predstavlja nekaj ključnih artefaktov medvojnega časa. To so številne publikacije, časopisi, pripočniki ali pesmarice, to so improvizirani kostumi gledališke skupine za Molierovo predstavo 'Namišljeni bolnik' v Črnomlju, sešiti iz zavezniških padal, to so risbe tedaj aktivnih slikarjev kot so Alenka Gerlovič, Ive Šubic, Nikolaj Pirnat in Božidar Jakac. Skratka, partizansko gibanje je zlasti na osvobojenem ozemlju Kočevskega Roga in Bele Krajine organiziralo živahno umetnostno produkcijo in dogajanje, ki je delovalo v prav posebnih razmerah.

pirnat_01

Nikolaj Pirnat, Partizanka v jurišu, 1944


Več o sami knjigi in pomenu partizanske umetnosti na kasnejšo družbeno in kulturno klimo ter dogajanju sredi krvave vojne vihre je spregovoril njen avtor, Miklavž Komelj.




V nadaljevanju prisluhnite drugi polovici pogovora z Miklavžem Komeljem, ki je zaradi programskih (časovnih) omejitev ekskluzivno predstavljen zgolj na spletu.






Pri Študentski založbi v zbirki Koda so ob koncu leta 2009 izdali 'Pojmovnik slovenske umetnosti'. Knjiga na policah je še vroča, saj bo njena prva predstavitev za splošno javnost potekala jutri zvečer v Avditoriju Moderne galerije. Publikacija se je porodila kot študijska šolska vaja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.

Študentke in študenti so sprva pod mentorstvom Nadje Zgonik pri seminarju 'Analiza sodobne umetnosti' prevzeli metodo obravnave pomembnih zgodovinskih dogodkov z vidika razdelitve na posamezna gesla. Pri tovrstni obravnavi so se v veliki meri naslonili na francosko publikacijo Skupine, gibanja, težnje v sodobni umetnosti, ki je nedavno izšla v slovenskem prevodu tudi pri Studii Humanitatis.

Obravnave umetniških mejnikov glede na gibanja, ki se dogajajo sočasno, smo seveda vajeni že od impresionizma do avantgard. Nekako po letu 1945, kjer so si pri 'Pojmovniku' zamejili časovnico, pa verjetno že nekoliko prej, se je začela še večja diferenciacija posameznih likovnih usmeritev. Te usmeritve, ki jih ne določa le deklarativna, manifestativna pozicija, temveč tudi začasnost in bolj odprta oblika sodelovanja, pogosto potekajo sočasno. Njihovi protagonisti nastopajo v različnih skupinah ali v več likovnih usmeritvah v posameznih obdobjih umetničinega ali umetnikovega ustvarjanja.

vipotnik

Miha Vipotnik, Videogram 4, 1979

Ti razlogi so pisce 'Pojmovnika' pripeljali do odločitve, da je linearna kronologija za obravnavo umetniških praks preteklega pol stoletja popolnoma nepomembna. Odločilna so likovno teoretska izhodišča in morebitna družbeno kritična vsebina praks, ki se med seboj prepletajo, afirmirajo in negirajo. Edini poskus orisa kronologije lahko opazimo pri vizualni podobi naslovnice, ki jo je oblikoval Jaka Krevelj. Dana gesla je razdelil po desetletjih, kar je tudi sicer vsebinsko sorazmerno smiselna, a ne ravno natančna praksa.

'Pojmovnik' obravnava kar 63 gesel, ki povzemajo glavnino dogajanja na področju likovne umetnosti do leta 2007. Vsako geslo je jasno strukturirano z uvodno, prečiščeno definicijo, opisom časovnega sosledja pri delovanju skupine ali gibanja, ter navedbo in kratko predstavitvijo posameznih protagonistov, ki je skoraj v vseh primerih zapisana kot tekoči tekst. Tovrstni slog zapisa omogoča bralcem in bralkam bolj priljudno branje. Ne gre torej le za golo naštevanje ali neko podatkovno bazo, pač pa za poskus zanimivega pripovednega govora o dani temi.

Poskus pravim zaradi več razlogov. Kar 51 piscev 'Pojmovnika' je namreč po večini umetnikov ali umetnostnih zgodovinarjev mlajše generacije, ki se sicer bolj ali manj ukvarjajo z raziskovalnim delom. Nekateri redno publicirajo v revijah in katalogih, medtem ko je bil to za druge le enkraten ekskurz v polje pisanja o umetnosti. Zaradi raznolikosti piscev ne moremo pričakovati, da so vsa gesla obdelana z enako kritično distanco ali enako poglobljeno.

irwin

Skupina IRWIN, The Mystery of Black Square, 1996

Na primer pri Grupi 69 ni navedeno, da je bil eden od ustanovnih članov in pobudnik skupine tedanji ravnatelj Moderne galerije Zoran Kržišnik. Po nekaterih virih je skupina pravzaprav njegov konstrukt in poskus umestitve teh umetnikov na bolj vidno mesto v mednarodnem prostoru. Pri tem geslu pa so na primer jasno zabeležena izjavljanja umetnikov, ki pa kot vemo lahko v določenih kontekstih delujejo tudi mistifikacijsko.

Kljub temu do publikacije na teh mestih ne nameravam biti pretirano pikolovska, saj je bralkam in bralcem že po kratkem predgovoru urednice Nadje Zgonik jasen kontekst, v katerem je publikacija nastala. Skozi celotno knjigo je zelo prisotna njena uredniška finesa, občutljivost za jezikovni slog in pozornost na besedno obliko posameznih têrminov. Knjiga je vsekakor primerna za nadaljnje citiranje, a pri tem ne smemo pozabiti na zadržek, ki ga mora raziskovalec ohraniti pri bolj specifičnih besedilih.

V uvodniku Nadja Zgonik opozarja na nekatere redaktorske odločitve, pri katerih je poslušna specifiki lokalnega prostora. Zato na primer ne uvaja gesla abstraktni ekspresionizem, ki je značilen predvsem za slikarje v Združenih državah, pač pa podaja bolj primerni têrmin abstraktni kolorizem. Zelo podobno logiko uvaja tudi pri pojmu fotorealizem, ki ga je uporabila namesto hiperrealizma ali superrealizma. Takih primerov je kar nekaj. Ne smemo zanemariti tudi dejstva, da je pri redaktorskem delu merodajno tudi recenzentsko branje Tomaža Brejca in Jureta Mikuža.

Poleg mentorice sta v ožji uredniški skupini od začetka do konca delovali Robertina Šebjanič in Gaja Zornada, ki sta bili pravzaprav pobudnici projekta. V veliki meri sta skrbeli za komunikacijo s pisci in k pisanju pritegnili kar nekaj mladih talentov, ki so bili pripravljeni svoje delo opraviti prostovoljno. Kot člana uredniške skupine pa sta neko obdobje sodelovala tudi Gašper Rus in Boštjan Špetič.

Prostovoljstvo tovrstnega dela nam lahko govori o več momentih, ki so značilni za pisanje o umetnosti danes. Najprej je pomembno, da so pisci večinoma prepoznali izjemno potrebo po tovrstni publikaciji. V spoznavanje umetnikov in umetnic ter temeljnih gibanj in skupin večina za umetnost zainteresirane mlade publike investira več let raziskovanja. Vsako znanje pa ostaja tudi neizogibno preluknjano.

Publikacija je na malo več kot 300 straneh strnila sorazmerno koherentno pripoved o umetnosti zadnjih 60 let in mnogim mladim študentom ponudila lažji vstop v lokalno likovno sceno. Besedilo je napisano tudi dovolj poljudno in nehermetično, da je primerno za splošno bralstvo in jih lahko na prijeten, a kompleksen način seznani s tokovi moderne in sodobne umetnosti.

Ob branju danih gesel, od katerih so nekatera kar precej partikularna kot je na primer 'Svetloba', pa se nedvomno vsakomur pojavljajo ideje za gesla, ki še niso obdelana. Med njimi bi bilo na primer zanimivo tudi geslo s predstavitvijo razstavnih prostorov. Sami uredniki pa so med drugim ob nedavnem pogovoru opozorili, da na primer niso dobili pisca za geslo 'Umetnost in aktivizem' in tako naprej. Upamo, da bo uredniška ekipa nadaljevala z delom in mogoče v prihodnosti projekt preselil tudi na splet.

zivadinov

Dragan Živadinov, Zero Gravity Biomechanical Theater, 1999

Nazadnje bi se še malo zadržali pri odnosu med pisanjem o umetnosti in prostovoljstvom. Verjetno je več razlogov za to, da projekt, ki je potekal dobra štiri leta ni prejel zadostne finančne podpore za plačilo piscev. Ne da bi dobro poznala ozadje nastajanja 'Pojmovnika', lahko z gotovostjo trdim, da je eden od razlogov tudi način financiranja strokovne publicistike in periodike. Samoiniciativne skupine, ki niso del SAZU, ISH ali podobnih inštitucij formalno skoraj ne morejo pridobiti sredstev za kontinuirano večletno raziskovalno delo.

'Pojmovnik' bi torej moral priti ali iz vrst zaposlenih raziskovalcev ali pa bi morala obstajati možnost za financiranje drugih pobudnikov. Če nevladna organizacija ali neinstitucionalna iniciativa prepozna manko v določenem segmentu, ki bi zahteval večletno raziskovalno delo, je praktično nemogoče pridobiti ustrezno financiranje. Javni razpisi, iz katerih se tovrstne iniciative nekako borno financirajo, pa od njih zahtevajo stalne novosti, ne da bi prepoznali kvaliteto v kontinuenci, ki edina omogoča dovolj poglobljeno in razvejano raziskavo.

Za prostovoljstvom pa se skriva tudi ideološki aparat. Tisti, ki nas sili, da že v času študija in v prvih letih aktivnega dela postanemo podplačana prekarna delovna sila, ki trenira svoj CV. A to je že druga zgodba.

***
Toliko za danes o domači umetnosti s strani ekipe tokratne Arterije in Radia Študent. Naslednja oddaja se bo zgodila v sredo, 27. januarja, ob isti uri in na isti frekvenci. Oddajo sta vsebinsko pripravila Miha Colner in Ida Hiršenfelder.



Komentarji
komentiraj >>