Dobrodošli v zadnji letošnji oddaji En azil prosim. V zakulisju kolektivnega praznovanja, dopustovanja in kroničnega nakupovanja se je 18. decembra zgodil Mednarodni dan migrantov. Le ta je bil razglašen na podlagi Mednarodne konvencije o zaščiti pravic migrantov na delu in članov njihovih družin. Gostoljubnost do tujcev je s strani države jasno nadzarovana.
Regulacija migracij preko kompenzacije primankljaja delovne sile, pogoste tarče vrste zlorab, vsekakor sodi v ta okvir. Druga vrata v Evropo in Slovenijo predstavlja azil, ki naj bi nudil zaščito pred različnimi oblikami nestrpnosti in preganjanja.



Naš prvi sogovornik je prosilec za azil in živi v azilnem domu. V Slovenijo je prišel preko Maroka pred pol leta sam, še ne polnoleten. V svoje okrilje ga je sprejela Slovenska filantropija, ki skrbi za mladoletnike brez spremstva. Zaradi tveganja, da bi bolj natančno razkritje njegove identitete negativno vplivalo na proces odločanja o njegovi usodi, svojega imena in natančne države izvora ni želel razkriti. Glede na to, da smo se z njim pogovarjali konec decembra, se je spominjal, kaj je v tem času počel doma s prijatelji in družino.




Visoki komisariat Združenih narodov za begunce za srednjo Evropo je pripravil raziskavo, ki je znova pokazala na žalostno situacijo na področju azila v naši državi. Poročilo Biti begunec priča, da ima Slovenija v srednji Evropi najmanjše število prosilcev za zaščito in najnižji odstotek dodeljenih statusov begunca. Leta 2008 je bilo v Sloveniji vloženih samo 240 novih prošenj za azil, za 44% manj od leta 2008.


Izmed 240 prošenj za zaščito je bil v lanskem letu status begunca priznan dvema osebama, dodatni dve pa sta prejeli subsidiarno zaščito. Delež priznanih statusov v Sloveniji še vedno znaša okoli 2.5 %. Vse kaže, da je nehumana selektivna strategija uspešna - tako majhno število pozitivno razrešenih prošenj je najverjetneje razlog več zakaj tisti, ki so potrebni zaščite, ne zaprošajo za azil v naši državi.


Z našim sogovornikom smo govorili tudi o tem, kakšna je situacija v azilnem domu.





Včeraj smo obiskali Center za tujce in govorili z mongolsko družino. Center je pod policijskim nadzorom in namenjen vračanju tujcev v državo izvora. V njem so nastanjeni tudi nekateri prosilci za azil, tako kot družina, s katero smo govorili.





Ko smo v Centru za tujce prosili za sogovornike, so nam omogočili pogovor s Kubancem, ki trenutno čaka na deportacijo v svojo državo. Pojasnil je represiven odnos komunističnega kubanskega režima nad oblikami religije. Sam je pripadnik binkoštne ločine.





Sogovornik iz Kube je v t.i. postopku priprave tujcev na odstranitev. Kot beremo na internetni strani Centra za tujce, je odstranitev tujcev iz države namen obstoja te institucije.



V decembru se je poleg Mednarodnega dneva migrantov zgodil tudi Svetovni dan človekovih pravic. V zadnjih oddajah smo poročali o vse slabšem odnosu Evropske Unije do migrantov in beguncev, predvsem o dogovorih med Libijo in Italijo, pa tudi Turčijo in Grčijo. Tokrat smo govorili z Bill Frelickom, predstavnikom Human Rights Watch, ki je povzel pomembnejše dogodke na področju kršitev begunskega prava v preteklem letu.





Bill Frelick, direktor begunske politike pri Human Rights Watch, je povedal nekaj besed o trenutnih izzivih, s katerimi se soočajo:





Bill Frelick še o glavnih smernicah delovanja za prihodnje leto.





Za konec še kratka misel in sugestija slovencem afriškega prosilca za azil, ki je letos dopolnil 18 let: