Vodstva sedmih reprezentativnih sindikalnih central Zveze svobodnih sindikatov Slovenije se bodo jutri ob 9.30, pol ure pred začetkom redne seje vlade, zbrala na protestu pred vladno palačo. Od politikov, ki so po kombinacijskem razpletu zadnjih parlamentarnih volitev podpisali koalicijsko pogodbo in prevzeli odgovornost za vodenje izvršne in zakonodajne veje domače oblasti bodo sicer z mirno manifestacijo zahtevali takojšen sprejem zakona o minimalni plači, s katerim bi se ta zvišala na še naprej pičlih 562 evrov neto. Osnova tudi tokratnega protesta sindikalne vrhuške je pravica do dostojnega plačila za opravljeno delo. Toda ker je danes na odboru za notranjo politiko brez kakršnihkoli silnih ugovorov gladko šel skozi predlog za sofinanciranje političnih strank iz državnega proračuna v letu 2010, postane samo po sebi jasno, da so na Slovenskem tudi v pravici do dostojnega plačila za opravljeno delo nekateri le bolj enakopravni kot drugi.
Pri sofinanciranju političnih strank iz državne blagajne, ključnemu finančnemu koritu za tako državnozborsko opozicijo in pozicijo kot tudi za zunajparlamentarni stranki Nova Slovenija in Lipa, sicer težko govorimo o kaki silni dostojnosti. Pravzaprav ne gre niti za plačilo za opravljeno delo, pač pa prvovrstni in redni sistemski vir sofinanciranja enih te istih političnih subjektov, kar se jih je do tega korita prebilo v novejši po-osamosvojitveni zgodovini. Da gre res za prvovrstni vir sofinanciranja, sicer pove podatek, s katerim se je na seji državnozborskega odbora za notranjo politiko pošopiril generalni sekretar vlade v odhajanju v Evropo Milan M. Cvikl. Do teh političnih subjektov kljub recesiji in črni gospodarski ter javno-finančni prihodnosti na domačih tleh v letu 2010 očitno dobra in razumevajoča vlada Boruta Pahorja namreč predlaga nominalno enak obseg sredstev sofinanciranja domačih političnih strank kot v letu 2009.
Kljub temu da se Borut Pahor rad razkazuje, kako tudi službeno protokolarne kave in podobne zapitke poravnava iz svoje lastne politične denarnice, nominalno enak obseg sofinanciranja domačih političnih strank kot v letu 2009 vendarle pomeni, da tudi ta koalicija in Vlada na tej pogoltni proračunski postavki ne nameravata prav nič privarčevati. Tako bosta za to sofinanciranje političnega delovanja tudi v proračunskem letu 2010 gladko pognali 2,8 milijonov evrov. Zakaj sicer na odboru za notranjo politiko ni bilo moč slišati in videti sicer običajnega folklornega nasprotovanja in jadikovanja njegovih opozicijskih članov, pojasni podatek, da je druga največja prejemnica teh sredstev v državi prav največja opozicijska Slovenska demokratska stranka, do svojega kosa proračunske pogače oziroma mesečnega zneska pa so kakopak upravičene tudi preostale stranke opozicije.
SDS bo tako v letu 2010 direktno iz državnega proračuna vsak mesec bogatejša za 65.782 evrov, kar pač na letni ravni tudi za to v tem mandatu pač opozicijsko politično podjetje znese zavidljivih 798.384 evrov. Le dobra 2 jurja in pol evrov več mesečno bo prejemala največja državnozborska stranka po čem že Socialne demokracije. Z 22.829 evrov rednega mesečnega prihodka jima bo sledila stranka ZARES. Parlamentarni upokojenci bodo drli 18.687 evrov mesečno, nacional-šovinisti pa 14.269 evrov mesečno. Na repu parlamentarnih strank sta lista SLS in SMS in Liberlana demokracija, ki bosta kasirali po slabih 14 jurjev mesečno. Da pa se politika preprosto splača, tudi če ti preboj čez parlamentarni prag preprosto spodleti, pa potrjujeta primera Nove Slovenije in stranke Lipa. Prva pobere slabih 10 tisoč evrov mesečno, druga pa dobrih 6 čukov 500.
Da ne bo pomote, predlog sofinanciranja političnih strank iz državnega proračuna v letu 2010, oziroma konkreten skupni znesek 2,8 milijona evrov, sicer ne zajema tudi denimo poslanskih stroškov in plač, iz drugih proračunskih virov pa je poskrbljeno tudi za stabilno redne dohodke neizvoljeno zaposlenih po posameznih poslanskih skupinah. Če govorimo o delujočih v politiki, tako pravica do dostojnega plačila za opravljeno delo ali pač nedelo nikakor ni sporna. Toda kljub temu da bi naj bili v tej družbi prav po Ustavi in vsem drugem pravnem redu vsi enaki, so politiki in njihove oprode vendarle bolj enaki od denimo 200.000 domačih delavcev, ki sploh še prejemajo 460 evrov neto z zakonom zagotovljene minimalne plače v domači Republiki.
Sindikalna vrhuška Zveze svobodnih sindikatov, ki bo jutri pred sejo vlade in vladno palačo ob 9.30 z mirno manifestacijo zahtevala takojšen sprejem zakona in dvig minimalne plače na 562 evrov neto, se sicer zaveda, to namreč potrjujejo tudi povsem konkretne raziskave, da tudi ta dvig še nikakor ne bo omogočil dostojnega življenja na Slovenskem živečem delavcu, še manj pa njegovi celotni družini. Slovenija je namreč tudi v letu 2009 po analizah domače Zveze potrošnikov postala za življenje še nekoliko bolj draga država. Malenkostno, in precej manj kot na ravni celotnega evroobmočja so se sicer pocenili prehranski izdelki. Toda k nadaljnjemu upadu življenjskega standarda na Slovenskem bodo svoje prispevala predvsem povišanja cen energentov in drugih komunalnih storitev.
Kljub temu, da sicer sindikalisti strumno napovedujejo, da se bodo, če bo vlada ostala gluha za njihove zahteve po dvigu minimalne plače na 562 evrov neto, za to borili z vsemi sredstvi, kar jih premorejo, se kakega silnega vladno-političnega posluha pravzaprav sploh ni za nadejati. Tudi ta koalicija in vlada namreč ostajata izrazito podrejena kapitalu, konkretno pa domačim delodajalcem. Ti zahtevajo, da se v paketu z dvigom minimalne plače spremeni tudi delovna zakonodaja in odpravijo nekatere na koncu meseca prejeti plači v konkretnih cifrah izražene delavske pravice. Ponovno na delavskih hrbtih bi nekaj pa le privarčevali, da bi odpravili dodatek na delovno dobo in skrajšali plačevanje bolniškega nadomestila iz sedanjih 30 na 20 delovnih dni.
Ta delodajalski maček v žaklju je sicer za sindikate že vnaprej nesprejemljiv. Kako, če sploh kako, se bo odzvala politična elita, ki bo zase že poskrbela s predlogom sofinanciranja političnih strank iz državnega proračuna za leto 2010, bomo videli jutri. Toda že danes lahko povsem brez dlake na jeziku ugotovimo, da tudi v pravici do dostojnega plačila za opravljeno delo vsi pač le niso povsem enaki, ampak da so eni, pač bolj enaki kot drugi. Pa naj se domači profesionalni politikanti še tako zelo ustijo, kako moramo skupaj zategniti pasove. Toda tako to gre.
ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačo neenakostjo v pravici do dostojnega plačila za opravljeno delo v zobeh poskrbel Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>