Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Artnetlab 2009 & nova generacija domačih novomedijskih umetnikov (2379 bralcev)
Četrtek, 14. 1. 2010
mcolner



V 21. stoletju je likovna umetnost dosegla vrhunec svoje pluralnosti, ko različni pristopi, mediji in izrazi sobivajo drug ob drugem. Izraznost, ki morda na nekih nivojih najbolj korespondira z današnjim segmentom tehnološke realnosti, imenujemo novomedijske prakse, izmuzljivo polje, ki ga je v tem trenutku nemogoče zatrdno definirati. Novomedijska, hibridna ali tehnološka umetnost se razvija dokaj neodvisno od ostalih likovnih zvrsti ter se rajši povezuje s sfero novih znanosti. Pa da ne bo pomote. Umetniki sami so le redko inovatorji novih tehnologij, pač pa večinoma skušajo le kreativno privzeti in spreminjati njihove različne rabe. Ta veja sodobne umetnosti, najbolj razvejana v tehnološko naprednih okoljih, je povzela svojstveno estetiko, formo in vsebino ter specifična razmerja med njimi.

V Sloveniji so tovrstne prakse izjemno dobro razvite, zlasti na račun nekaterih producentov, podpornikov in seveda ustvarjalcev. A na drugi strani ni zagotovljenih ustreznih izobraževalnih modelov znotraj umetniških akademij. Prav zato je razcvet tovrstne tako imenovane scene, ki ga je galerija Kapelica okronala s projektom 'Arsenal Depo' v prostorih Viba filma, kjer je imela svoj kotiček tudi ljubljanska likovna akademija, pravcati čudež. Iz tega sledi spoznanje, da je večina tam sodelujočih avtorjev svoja znanja nadgradila bodisi v tujini bodisi skozi prakso.

Letna razstava organizacije Artnetlab, ki predstavlja produkcijo študentov ALUO, vsaj tistih, ki so se odločili za predmet 'video in novi mediji', predstavlja podmladek domačih novomedijskih umetnikov, zametek nove scene jutri. Prav zato obiskovalec ves začuden in zmeden išče posamezne presežke. Skupinska razstava mladih avtorjev, med katerimi se najdejo tudi nekatera že uveljavljena imena, namreč ne ponudi enega samega dela, ki bi dosledno izkazovalo učinkovito idejno zasnovo in izvedbo do končnega rezultata – celostnega umetniškega dela. Kje so šele posledični občutki napetosti, preizpraševanja ali celo katarzičnosti, ki jih zmore umetnost, tista dobra namreč, vzbujati.

Vstop v prostore ljubljanske Mestne galerije na Cankarjevem nabrežju zvedavemu opazovalcu ponuja kvečjemu polizdelke, študijske vaje, predvsem pa vsebinsko in formalno nepremišljene projekte. Ti delujejo bolj kot prototipi nekih tehnoloških rešitev kot reflektirana umetniška ali uporabna dela. V večini primerov je v ospredju privzemanje odprto kodnih računalniških aplikacij, ki pa v nadaljevanju niso razvite do točke pričakovane iskrivosti, poetičnosti, polnosti in udarnosti. Pa vzemimo nekaj primerov.

Artur Felicijan in Andraž Sedmak sta ustvarila spletno delo 'Nova cerkev', ki obiskovalca nagovarja z nabožno kič podobo in nakazano interaktivnostjo. Ob interakciji pa se celota izkaže za izjemno zastarelo spletno stran, ki ima v svojem virtualnem zaodrju programiranih nekaj možnosti za spovedovanje interesentov. Ko sem se naivno želel spovedati, sem v ustrezno okence vpisal dve različni trditvi, na kateri pa sem dobil povsem identičen odgovor. Edina intrigantna stvar je v tem, da me je program nagovoril po imenu, kar pa je verjetno naključje. In tu se konča. Spovednica v svoji enoplastnosti ponudi nekaj variacij odgovora, nekaj slepih ulic in predvsem velik vprašaj. Kakšna ideja stoji za tem projektom, kakšni so estetski učinki in kakšno je sporočilo? Sem morda prezahteven gledalec?

V soseščini razstavljenih monitorjev se znajde projekt z naslovom 'Izven časa' Mirjane Batinić. Obljubljeno interaktivno delo v svoji podlagi nakazuje nekakšno topografsko karto mesta, shematski tloris neke četrti, medtem ko so v prvi plan postavljene gibljive človeške figure, iztrgane iz video posnetka. Interakcijo lahko posameznik spodbudi z živčnimi kliki na miško, kar pospeši gibanje znotraj okvira monitorja. In spet konec. Delo, ki se ukvarja s pojmom in dojemanjem časa, uspe priti zgolj do ugotovitve, da je čas matematično določen ter abstrakten obenem. A ta ugotovitev zaenkrat ni našla ustrezne vizualne rešitve.

Edino delo, ki se v svojem bistvu celo posveča neki nakazani vsebini, prihaja izpod rok Doriana Španzla, ki izpostavlja skepso do institucionalnega religioznega ustroja ter se odloči krščanski simbol uporabiti v komercialne namene – kot udobno vodno blazino. A vendar, a je lahko blazina v obliki križa sploh bolj komercialno uspešna od ustanove, ki ga zastopa? Težko verjetno.

Razstavna predstavitev lanskoletne produkcije ALUO oziroma organizacije Artnetlab je pokazala številne pomankljivosti mladih ustvarjalcev, ki delujejo v parih s svojimi kolegi računalničarji: to je osnovni konceptualni premislek o lastnem delu in ideja o učinkoviti prezentaciji. Pogrešal sem sporočilne ali estetske vrednosti, idejno in izvedbeno večplastnost, torej tako vsebino kot formo. Generacija mladih umetnikov se tako ukvarja predvsem s tehnologijo kot takšno ter zgolj z idejo interakcije, njihove razlage pa so povsem tehnicistične. Obiskovalec tako ostane prikrajšan za vsakršne mentalne ali fizične preskoke, ki definirajo dobra umetniška dela, in čeprav gre za študentsko razstavo, lahko mirne duše zahteva več.

V Mestni galeriji se je čudil Miha Colner.


Komentarji
komentiraj >>