Slovenija po mednarodnem pomorskem pravu sodi med države z neugodno pomorsko lego. Prav s sosednjo Hrvaško nedoločena meja na morju pa ostaja ena ključnih rakavih ran domače zunanje politike, katero sta - nekoliko naivno in brez upoštevanja temeljnih razmerij političnih sil v obeh nacionalnih parlamentih – s sporazumom o državni meji neuspešno poskušala razrešiti takratna premierja Janez Drnovšek in Ivica Račan. Ponedeljkova napoved hrvaškega kmetijskega ministstva, s katero je tudi uradno veljavo dobila takrat še domnevno zasebna izjava predsednika Stjepana Mesića, da bo na svoj velik kos jadranske obale in lastno pomorsko zgodovino emocionalno občutljiva Hrvaška, jeseni skupaj z Italijo na Jadranu razglasila izključno gospodarsko cono, pa daje povsem nedvoumno vedeti, da je sporazum Drnovšek-Račan o državni meji dokončno postal le še mrtva črka na sicer s strani obeh predsednikov vlad podpisanem papirju.
Za razliko od neugodne pomorske lege, ki jo mednarodno pomorsko pravo priznava Sloveniji, kar z drugimi besedami pomeni, da ta pač ne more razglasiti lastne izključne gospodarske cone, pa vse ostale države vzdolž obale Jadranskega morja sodijo med države z ugodno pomorsko lego. Mednarodno pomorsko pravo jim namreč dopušča, da od črte, s katero je določeno teritorijalno morje, izmerijo še 188 morskih milj, in da potem ta pas razglasijo za svojo izključno gospodarsko cono. V teritorijalnem delu morja lahko nato države uresničujejo svojo polno suverenost. V izključni gospodarski coni pa suverene pravice za gospodarsko izkoriščanje živega in neživega bogastva morja.
Konkretna razlika pa je pravzaprav minimalna – tudi v izključnem gospodarskem območju lahko represivni organi, ki ga varujejo, tuje ladje zaustavljajo, jih pregledujejo in kaznujejo, če so se te kakorkoli že okoristile s katerimikoli že morskimi viri. In kaj to konkretno pomeni za v svetovnih merilih res miniaturno pomorsko državico Slovenijo? Glede na to, da se že ve, da naj bi bila načrtovana poteza Hrvaške usklajena z italijanskimi desničarskimi populisti pod vodstvom premierja Silvija Berlusconija, ki bo - kar ni nepomembno – vse do konca leta tudi na čelu Evropske unije, in da jima bo skoraj gotovo sledila tudi Črna Gora, bi to pomenilo konec prizadevanj domačih diplomatov tudi v sporazumu Drnovšek-Račan predvidenemu prostemu dostopu domačega ladjevja do odprtega morja.
Mednarodno pravo sicer tudi za izključna gospodarska območja za vse predvideva svobodo plovbe, svobodo preletov in svobodo polaganja kablov in cevovodov, toda - in v tem je vsa kleč zadnje domislice sosednjih diplomatov – le ob vsakokratnem zaprosilu za dovoljenje državnih oblasti, katerih izključno gospodarsko območje nadzora prečkajo. Oziroma povedano z v Splitu izrečenimi besedami zasebnika Stjepana Mesića: »Če bi z Italijani razglasili gospodarski pas, na Jadranu ne bi bilo več odprtega morja in Slovenci bi v tem primeru po sporazumu z nami in Italijani dobili neškodljiv prehod do izhoda z Jadrana.« Seveda pa je hrvaški predsednik pred previdno lansirano zamislijo navdušenemu občinstvu pozabil omeniti najpomembnejši dosežek takšne pomorske ureditve Jadrana. V njem namreč ne bodo svojih mrež namakali le ribiči od Jadrana oddaljenih dežel, pač pa se bo čezenj lahko le ob poprejšnji napovedi zgolj turistično prevažalo tudi tistih nekaj primerkov slovenskega ribiškega ladjevja.
Vse bolj pa se zdi, da je zadnja poteza hrvaškega ministrstva za kmetijstvo in zaenkrat še medel odziv domačega zunanjega ministrstva, ki je od Hrvaške v zvezi z vprašanjem razglasitve izključnega gospodarskega pasu sicer že zahtevalo uradno pojasnilo, pravzaprav voda na mlin za Slovensko nacionalno stranko in njenega prvaka Zmaga Jelinčiča. Še pred tem ko so se veliki parlamentarci za uvod v predstoječo predvolilno kampanjo za parlamentarne volitve 2004 odločili iz prahu potegniti spet z novimi obremenilnimi trditvami obogateno afero Depala vas, se je homogeniziranja svojega na nacionalno bit občutljivega volilnega telesa lotil tudi Jelinčič. In sicer v navezi s Srbijo, katere zgodovinska travma tam nekje od časa Dušana silnega je prav pomanjkanje lastnega morja. V Beogradu naj bi tako 20. septembra potekala prva mednarodna konferenca o sukcesiji Jadranskega morja.
Že zdaj je sicer skorajda gotovo, da se na Jelinčičevo pobudo pripravljene konference ne bo udeležil nihče od uradnih predstavnikov oblasti Slovenije ali Hrvaške. Toda nacionalna bit nad Jelinčičevimi poceni demagoškimi prijemi fasciniranih volilcev je že vznemirjena. In predvsem zato je prav, da so najvišji politični predstavniki države, ki so pravzaprav že vsaj desetletje trdno zasidrani pri domačem oblastniškem koritu, zaskrbljeni zaradi s strani hrvaškega ministrstva za kmetijstvo napovedane jesenske razglasitve izključnega gospodarskega območja. Ali pa se bo nemara tudi v Sloveniji razmerje političnih sil resno prevesilo na stran populistične desnice. Nenazadnje - bi bil tudi to znak, da postajamo evropska država.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z diplomatskim nategovanjem okoli Jadranskega morja za domačo in sosednjo predvolilno rabo v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>