Vse kaže, da pravniki France Bučar, Marko Pavliha, Miro Cerar in Janez Čebulj ne bodo oblikovali skupne izjave glede arbitražnega sporazuma s Hrvaško, ki je v presoji na ustavnem sodišču. France Bučar, ki je bil v javnosti predstavljen tudi kot nekakšen “vodja” te neformalne skupine je že pred tem pojasnil, da je skupina prišla do sklepa, da se arbitražnega sporazuma s Hrvaško ne bo dalo zaobiti, razen v primeru negativne sodbe Ustavnega sodišča ali zavrnitve sporazuma na naknadnem zakonodajnem referendumu.

To so za tiste, ki so prepričani, da je arbitražni sporazum s Hrvaško dober vsekakor dobre novice. Toda to ne pomeni, da je to tudi konec vseh težav. Kajti skupina pravnikov, med njimi sta tudi Janez Čebulj in Tone Jerovšek, ki ju je sodnik poročevalec Ernest Petrič povprašal za mnenje, še zmeraj menita, da je sporazum za Slovenijo slab. Tudi Miro Cerar je prepričan, da “sporazum ni dober za Slovenijo.” Prav tako ni mogoče pozabiti na dejstvo, da je slovenska javnost z nenavadno dobrohotnostjo in celo s simpatijami sprejela nedavni predlog Franceta Bučarja o tem, da naj bi mejo v Istri določali na podlagi referendumov in temelju “pravice narodov do samoodločbe”, saj naj bi kot zadnja “zgodovinsko nesporno mednarodno priznana meja in kot izhodišče za dokončno razmejitev med državama bila "meja med kronovinami avstrijskega cesarstva (Cisleitanijo) in Ogrsko kraljevino". Po Bučarjevih navedbah je namreč celotno ozemlje Istre in Slovenskega Primorja, vključno s kvarnerskimi otoki, po koncu beneške republike spadalo v okvir avstrijske Vojvodine Kranjske. Delitev Istre v okviru bivše Jugoslavije med Slovenijo in Hrvaško pa je po njegovem mnenju "mednarodnopravno irelevantna", ker je bila izvedena brez pravnih podlag in "brez pristanka prebivalstva, katero so te odločitve zadevale". Ti Bučarjevi argumenti so bili v slovenski javnosti ocenjeni kot “trdni”, kot poskus osvetljevanja tega, “čemur slovenska politika pravi pravičnost”.

Bučarjevo mnenje so seveda konec decembra najbolj pozdravili pozdravili v Slovenski nacionalni stranki. Zmago Jelinčič je nato Dnevniku konec decembra lani zapisal, da je “zdaj, ko je dolgoletne teze Slovenske nacionalne stranke prevzela tudi tako imenovana Bučarjeva skupina in sprevidela, da je edina možna rešitev mejnega spora z Zagrebom mednarodna mirovna konferenca o Jugoslaviji z izhodiščnim datumom leta 1918” nujno potrebno “razsvetliti nekaj dejstev”. Jelinčičeva teza je preprosta. Ker je avstrijski cesar 16. oktobra leta 1918 objavil razglas, v katerem je za dežele Avstrijskega cesarstva - Cislajtanije - dopuščal možnost ureditve zvezne države, v kateri ima vsak narod lastno državno enoto in so Slovenci to možnost izkoristili bi naj to pomenilo, da so Kranjska, Koroška, Štajerska, Slovenska krajina in Primorska (enovita z Istro in tremi otoki) lahko same izstopile iz monarhije, “Dežele ogrske krone” med katere pa je sodila tudi Hrvaška pa te pravice naj ne bi imele. Slovenija je torej po mnenju Jelinčiča vstopila v Kraljevino SHS s Kvarnerjem in otoki in je lahko iz države leta 1991 tudi izstopila zgolj v enakem obsegu, kot je v državo vstopila, še posebej, če se je “razdružila” in ne “odcepila”. In zato naj bi bila potrebna nova mirovna konferenca, kjer bi določili nove meje med republikami, tudi na Jadranu.

Ideja se na prvi pogled zdi privlačna, vendar ima nekaj resnih lepotnih napak. Prvič: meje se ponavadi določajo po koncu vojn. Novih slovenskih meja nekje sredi Kvarnerja seveda ne bi bilo mogoče doseči drugače kot z vojno, kar pa ne bi bilo samo težko dosegljivo, pač pa tudi povsem nezakonito. Drugič: za obstoj meja je popolnoma irelevantno, ali se je Slovenija iz Jugoslavije odcepila ali “razdružila”. In ne samo to, mednarodno pravo ne pozna “razdružitve”, pozna zgolj razpad in odcepitev. Slovenija je uradno fragment “razpada” države, iz SFRJ pa je odšla v okviru meja nekdanje Socialistične Republike Slovenije. Tretjič – ti predlogi kljub temu, da razplamtevajo domišljijo nimajo nobene zveze s sodobnim razumevanjem sveta. Bučarjev, pa tudi Jelinčičev predlog in vsi derivati podobnih predlogov so namreč v popolnem nasprotju z veljavnimi določili mednarodnega prava in načelom “uti possidetis”, ki določa, da ob razpadu držav notranje meje postanejo mednarodne meje. Zato danes tudi ni več važno, katera “kronovina” je kadarkoli v preteklosti obstajala na območju Slovenije in Hrvaške. Pomembno je le to, kje je bila zadnja meja med republikama. Pravilo spoštovanja notranjih meja kot “zunanjih” meja pa je postalo veljavno že leta 1964, ko je Organizacija afriške enotnosti na vrhunskem srečanju v Kairu potrdila načelo, ki bo imelo trideset let kasneje odločilno vlogo tudi v času razpada SFRJ. Takrat so namreč šefi držav vse afriške države pozvali, da “naj spoštujejo meje, ki so obstajale v trenutku njihove neodvisnosti”.

Ko je razpadla Jugoslavija, je bilo to pravilo že eno izmed občih pravil mednarodnega prava, ki so ga mednarodni posredniki uporabili tudi ob odločanju o neodvisnosti novih držav. Meddržavno sodišče v Hagu je leta 1986 odločilo, da je za to načelo bistveno, da “varuje ozemeljske meje držav v trenutku njihove neodvisnosti” čeprav takšne meje morda niso nič več kot “zgolj razdelitve med dvema administrativnima enotama ali kolonijama, ki sta bila dela iste suverene države". Precej žalostno je, da slovenski, menda “vrhunski” pravniki ne poznajo teh nekaj preprostih dejstev. Izpodbijati veljavnost meja med Slovenijo in Hrvaško zaradi nekakšnih prastarih meja “Cislejtanije” pomeni zavzemati se za Slovenijo nekje do Karlobaga.

Norost? Nikakor. Enako modra izbira kot je bil poziv dr. Vojislava Šešlja za določitev novih srbskih meja na liniji Karlobag – Karlovac – Virovitica.