DMC, 15. 1. 2010; Cvetličarna, Ljubljana
* Nastop tretjine zasedbe RUN-D.M.C., DMC-ja v Ljubljani ni privabil trum obiskovalcev, saj Cvetličarna verjetno ni bila niti polovično napolnjena, kar je po eni strani pričakovano, po drugi pa rahlo razočarajoče. Run-DMC so bili namreč ena najvplivnejših hiphop zasedb vseh časov in čeprav v Ljubljano pride le eden od obeh klepetačev, bi si verjetno koncert zaslužil več pozornosti.
Koncert je sicer otvoril domačin Zlatko, ki je predstavljal svoj material, posnet s prijatelji in najavil svoj solistični koncert, ki se ima zgoditi 20. februarja v taistem prostoru. A, glej ga zlomka, že med nastopom Zlatka se je ponovno izpostavila rak-rana Cvetličarne, ki nas bo očitno spremljala tudi ob ponovnem odprtju le-te. Govorim o zvoku, saj smo pri Zlatku poslušali dozo neenako glasnih vokalov in bolj malo podlag, na kar je opozoril tudi eden njegovih nastopajočih prijateljev – Doša.
Problem z zvokom se je izkazal za uničujočega tudi ob prihodu DMC-ja. Od začetka smo poslušali zvočno kuliso skoraj brez basov, kar je v prenovljeni Cvetličarni, v poslušalcu pustilo slab pečat. Za nastop tako prekaljenega odrskega mačka kot je DMC je naloga v dobro koncertno voljo spraviti na pol prazno dvorano velik izziv. Sploh, če vemo, da je njegova matična zasedba RUN-D.M.C. nastopila na masovnih stadionskih koncertih in celo na Live Aidu. Na oder sicer ni prišel oblečen v Adidasova oblačila, v kar je bilo odetega polovico sicer starostno povsem različnega poslušalstva, tudi klobuka ni imel na glavi, zato pa je presenetil z majico Rage against the Machine. Skozi uro in pol dolg nastop je večkrat dokazal, da je pravi karizmatični emsi, ki uspešno komunicira tudi z na pol praznimi dvoranami, da iz sebe iztisne maksimum, hkrati pa je njegov nastop dodobra naštudiran, z vsemi malimi triki vred. S seboj je pripeljal odličnega DJ-a Charlieja Chana, ki je s svojimi gramofonskimi akrobacijami uspešno popestril nastop, mu dodal pravi starošolski raperski zvok in dotik, a je hkrati večkrat precej moteče poprijel za mikrofon. Njegova pomoč pri kurjenju publike je bila dobrodošla, veliko manj pa je bilo dobrodošlo podvojeno rapanje, sploh ob dejstvu, da je DMC že tako ali tako večino stvari odrapal preko vnaprej nasnetih matric z vokalom. To je storil predvsem zaradi tega, ker ima že dobro desetletje uničen glas. Ob občasno slišanih treh vokalih naenkrat seveda poslušalci nismo kaj prida uživali, a je vse to poskušal kompenzirati z večkratnimi sprehodi med publiko, energičnim nastopom ter odlično vključenostjo tehničnih gramofonskih spretnosti DJ-a.
DMC se je sprehodil skozi pravzaprav kompleten katalog Run-DMC-jev, kjer je izpustil rapajoče dele kolege Runa in krajšal kompozicije, kar je po drugi strani prineslo več materiala. Iz sebe je iztisnil vse moči, dokazal da zna nastopati in skozi celoten nastop enakomerno vklapljal skoraj vse klasike Run-D.M.C od »It's Tricky«, »King Of Rock«, »Mary Mary«, »Down With the King« in kompozicij s svojega solističnega albuma ter nas pripeljal do končne postaje, kjer smo slišali »Walk This Way«. Koncert je sicer dokaj neuspešno začinil tako, da nekaterih komadov, recimo »My Adidas« ali delček skladbe »It's Like That« odrapane preko Nirvanine »Come As You Are«, ni odrapal na originalne podlage. Večkrat pa je nakazoval tudi na to, da je sam velik ljubitelj rock'n'rolla, v čigar kitarski maniri je tudi končal svoj energičen nastop.
Fuzija rapa in rocka, s katero so Run-DMC v svojem času razvejali hiphop sceno, je imela močno oslombo v starošolskih, elektro-hiphop beatih prvih plošč, kot tudi jasno izoblikovano tlakovanost DMC-jevih solističnih projektov, s katerega je bila na koncertu najopaznejša priredba skladbe »Cats in the Cradle«.
Uro in pol dolgi koncerti v polju hiphopa ponavadi zaidejo v monotonost, čemur se je DMC sicer izognil, a so njegova starost, upehanost in bolezen glasilk vsekakor pustile dokajšnje posledice. Navsezadnje je večina obiskovalcev tja verjetno prišla pozdravit nesporno hiphop legendo. Profesionalno izpeljan nastop, čigar presežnike gre iskati predvsem v gramofonskih vragolijah DJ-a, izredni komunikaciji, obvladanju »entertaininga« ter pogledu na delo njegovega izjemno širokega varnostnika, ostalo pa bomo kmalu pozabili.
Recenzijo je spisal Jizah
Komentarji
komentiraj >>