* Domača publika je še enkrat znova dokazala, da se glasbeni trendi v ljubljanski kotlini ne le počasi prijemljejo, ampak predvsem zlahka rušijo. Sole, ki je pred leti ob svojem prvem nastopu tik pred izbruhom njegove največje popularnosti zlahka napolnil Orto, je v soboto v Menzo pritegnil zgolj peščico. Mali zaraščeni oranžnolasi potomec Keltov iz Montane, dobrodušen gozdni mož v štrikanem puloverju in flanelasti karo srajci nikakor ni izrezljana podoba emsija, kakršnih smo navajeni iz medijev, vendar je njegove podobe ljubljanska publika že dodobra vajena. To je bilo namreč že tretje druženje z njim, res pa je tudi, da sta minili že dobri dve leti, kar je Sole nazadnje nastopil pri nas in vmes se je zgodilo marsikaj.

Najbolj očitna je seveda sprememba v njegovem spremljevalnem Skyrider Bandu, ki je v Ljubljano tokrat prispel v nekoliko okrnjeni postavi. Nekdaj trojček, je sedaj očitno samo še par, v postavi bobnar in basist, ki se loteva tudi elektronske zvočne kulise. Nekoliko manj očitna je sprememba založbe in spremljajočih stvari. Svoj čas eden izmed ustanoviteljev napredne hip-hop založbe Anticon, ki je svoj klimaks doživljala ob začetku novega tisočletja, je Sole z zadnjim albumom Plastique prestopil k novi prijateljski založbi Fake Four. Romanca z Anticonom je zanj praktično končana in takole na hitro se zdi, da mu je pustila nekaj grenkobe. Krutost založniškega posla se pojavlja tudi v neodvisnih vodah in ni ekskluzivno rezervirana zgolj za velike korporacije. Na splošno se zdi, da je Sole v vseh letih ukvarjanja z glasbo prešel od začetniškega entuziasta, ki mu je padla sekira v med že takoj na začetku, do sedanje streznitvene situacije, ko se pravzaprav umika iz posla in deluje le še kot avtor.

Tudi prav. Z našega zornega kota to pravzaprav ni važno, vse skupaj omenjamo zgolj kot informacijo, ki naj pokaže, da se je s Soleovo kariero v preteklih letih dogajalo marsikaj. V soboto smo na odru Menze pri koritu namreč spremljali nastop povsem drugačnega Solea, ki je v spominu ostal zapisan po njegovem prvem solo koncertu v Orto baru. Takrat se je v nabito polni dvorani z zgolj podlagami iz minidiska predstavil v izredno gobčni, zabavljaški in zelo energični maniri. Našteto je v soboto zvečer v veliki meri umanjkalo. Res da kot posledica vidne utrujenosti postave, ki pa je zaspanemu začetku navkljub vseeno poskrbela za dostojen šov. Nič manj zaspana ni bila niti publika, ki v mrzli sobotni noči ni in ni sproducirala pravega odziva, zaradi česar so se fantje na odru prav gotovo dlje časa prebujali.

Na srečo je z odra vendarle sijala ena konstanta. Sole še vedno ostaja odličen MC, fantastičen podajalec rim z odličnim ritmom in hkrati pronicljiv, ne površinski besedilopisec, ki se vedno raje loteva tem iz temne strani. Če nekoliko priredimo enega izmed njegovih verzov, je začel rapati počasneje, vendar ne zato, ker hitrostnega rimanja ne bi več zmogel, temveč zato, ker so se njegove besede v hitrosti izgubile. Težko bi sicer rekli, da rapersko pravilo "Veliko besed za malo povedanega" v njegovem primeru ne velja, vendar se iz njegovih rim vsaj da izluščiti marsikatero modrost. V poslu, kjer je igra besed pomembnejša od vsebine, se "pohlevno odzivajo le šibki."

Koncert Solea in Skyrider Banda sem si v soboto v Menzi pri koritu ogledal Božidar Plesnik.