Torek, 26. 1. 2010
goran
* Konec leta se običajno ponudi izvrstna priložnost, da prek številnih lestvic `naj albumov` najdemo tiste, ki smo jih skozi leto morebiti spregledali. Ime, ki je bodlo v oči konec minulega leta, je Oneohtrix Point Never, saj gre za praktično neznanega ustvarjalca, pri mesečniku The Wire pa so njegov album ‘Rifts’ postavili kar na drugo mesto. Namera, da je ploščo potrebno preveriti, se je še okrepila potem, ko je album med svoje bolj priljubljene umestilo tudi nekaj zanimivih sodobnih glasbenikov. Tistih, ki svoj izraz praviloma krojijo avanturistično. In taka je tudi plošča ‘Rifts’ - zvedavo raziskovanje zvoka, njegove emotivnosti in kreiranje razpoloženja.
Oneohtrix Point Never je psevdonim v Brooklynu nastanjenega producenta ruskih korenin Daniela Lopatina. O njem ni prav veliko znanega, v oči pa bode predvsem njegova diskografija, saj se v zadnjih treh letih, kolikor se Lopatin pod tem psevdonimom loteva glasbe, pojavi več kot petnajst naslovov. Večinoma gre za posnetke, objavljene na audio kasetah, velik del materiala pa je sedaj objavljen na albumu ‘Rifts’, ki je pravzaprav zbirka že prej objavljenih skladb. A to ne zmoti same zasnove albuma, saj glasba deluje koherentno, olajševalna okoliščina pa je tudi dejstvo, da je bila ta glasba vsled izjemno omejenih naklad doslej težko dostopna. Za skoraj poltretjo uro sintetičnega prebiranja je sicer obsežen zalogaj, vendar pa Lopatinova ustvarjalna nepretencioznost in dinamično zvočno sosledje zagotavljata prijetno in zanimivo poslušanje.
Glasba ne skriva spogledovanja z estetiko atmosferičnih krautrockerjev, pojavi se celo reminiscenca do restriktivne, minimalistične forme Terryja Rileyja. Toda kljub retro iztočnicam Lopatin skozi izkušnjo elektronske glasbe zadnjih dvajsetih let svojo izraznost namesti v povsem sodoben kontekst. Pojavljajo se denimo primerjave z arhaično obarvano zvočnostjo dvojca Boards of Canada, a še bolj je obojim skupna izrazito nostalgična nota. Na drugi strani se odpira tudi podobnost z zadnjim albumom dvojca Matmos, ki se je v zabavnem tonu lotil krautrockerske sintetike. Toda Lopatin ima tako v primerjavi z Matmos kot tudi Boards of Canada kar nekaj prednosti. Zdi se, da se ustvarjanja loteva s precej več spontanosti, kar se odraža predvsem v zvočnem avanturizmu. Pojavi se vtis, da avtor celoten album pravzaprav odigra v živo, v logičnem sosledju.
To za seboj potegne nekakšno zvočno, pa tudi glasbeno primitivnost, ki je večja draž albuma. Z enim zamahom združi zvedavo naivnost in osredotočeno premišljenost. Abstraktna forma, kljub mestoma kakofoničnim zmešnjavam, niti v enem trenutku ne izgubi rdeče niti, dasiravno se dinamika predvsem v drugem delu nekoliko izgubi. Izrazito intimnega vzdušja ne podrejo ne abstraktna forma ne hrupnejši vložki, bistven presežek pa je Lopatinov izvrsten občutek za ustvarjanje atmosferičnosti skozi zvočno rigidnost. V svoji podstati ambientalna glasba bo v prvi vrsti najbrž namenjena sledilcem trendovske hrupne estetike, potem pa še poslušalcem, odprtim do enostavnih, a zato toliko bolj emotivnih muzik.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>