V sklopu vsakomesečnega foruma DIVJE MISLI, s katerim želijo na Ministrstvu za kulturo »odpirati prostore ministrstva, spodbujati pretok misli, širiti polja razmisleka in krepiti kulturni dialog«, so prejšnji teden v debato povabili pet predstavnikov domače umetniško-gledališke scene. Ezoterični naslov tokratne diskusije Vonj po smislu se je uspel manifestirati v vsej svoji pomenski abstraktnosti. Priznati moramo, da je naslov več kot lucidno preračunljiv, saj z besedo vonj opisuje točno tisto, kar obljublja. Nekaj nevidnega, nedotakljivega, težavno opredeljivega, skrajno kompleksnega in pogosto zgolj v funkciji indica česa konkretnega. Morda pa lahko za naslednjo edicijo Misli pričakujemo že bolj smel in manj simulacijski naslov, ki bi bil za dih bližje konkretnim stališčem - kot denimo Vonj smisla. Saj veste, dišavno olje po vonju vijolic in vonj vijolice nista eno in isto ...

Dovolj pleteničenja z uvodom, čeprav, lahko verjamete, je njegova naravnanost več kot v skladu z duhom dogodka, ki se je v časovnem intervalu ure in pol ob slutnjah prežečega nesmisla uspel obregniti tudi ob nekatera najbolj fundamentalna vprašanja, kot na primer: Ali uprizoritvena umetnost sploh potrebuje občinstvo? Se kvantiteta gledalcev in kvaliteta prikazanega izključujeta? Je v Sloveniji dovolj zainteresiranih ljudi za spremljanje scenskih dogodkov? Ali teater zabava, vzgaja, izobražuje, utruja ali celo deprimira? Vendar tovrstno samospraševanje ni vzklilo že na samem začetku, temveč potem ko je kolektivna atmosfera počasi, a nepreklicno in vse bolj drsela v z absurdnim prahom posut konverzacijski labirint.

Izhodišče v ta labirint je bilo namreč zaznamovano s temo, ki je izhajala iz predhodnih Divjih misli, kjer je tekla beseda o ustanovitvi t. i. »novega gledališča« oziroma »gledališča 21. stoletja«, ki naj bi se formiralo v Ljubljani. O, fino! A to je mišljeno prej ali potem, ko bo zgrajen NUK 2 oziroma umetniške akademije oziroma ko bo renovirana načeta Drama oziroma ... ? (Le toliko, da vem, kateri upokojenski abonma naj si rezerviram.) Sicer pa je v nelagodje prisotne spravilo že vprašanje, kaj menijo o - v posebni publikaciji objavljenih - predstavljenih načrtih novega gledališča, katerega lokaciji sta predvideni na sedanjem parkirišču pri Slovenskem mladinskem gledališču in pa Knafljevem prehodu; trčilo se je ob neovrgljivo dejstvo, da je za vsako obliko najprej potrebna jasno definirana vsebina, torej bistveni namen stavbe in ciljno občinstvo. Že po nekaj minutah diskusije (povabilu so se odzvali Nevenka Koprivšek, Janez Janša, Sebastijan Horvat, Rok Vevar in Maks Soršak) je priplavala na površje grenka dilema, da se je celotna ideja novega gledališča morda začela na napačnem koncu. Optimalno izvedbo namreč preprečuje odsotnost dialoga med »arhitekti in umetniki«, saj se s tem zaobide ključne načrtne parametre, ki bi morali v ozir vzeti ne le golo funkcionalnost prostorov in mikaven videz,  temveč predvsem aktualne, sodobne in predvsem prihajajoče umetniške/kreativne tendence. Vizija mora biti torej brezkompromisno obojestranska ter hkratna.

Darežljiva gesta prakticiranja forumov Divje misli, ki naj bi veljali kot »svojevrstni izzivi možnega dialoga«, je (bila še posebej tokrat) vsiljivo pokroviteljsko usmerjena in preveč plastificirana v svoji nameri, da bi se jo lahko dojemalo kot kakršen koli plemenit projekt. (Človek - s kakšno poklicno deformacijo - lahko nehote pomisli, če mogoče ob tej rahlo mazohistični prezentaciji ne izvajajo svojevrstnega hepeninga, resničnostne oddaje ali se celo spuščajo v izum kakšnega novega performativnega eksperimenta.) O pravem dialogu namreč ni ne duha ne sluha in plodovita komunikacija se zazdi čista fikcija. Veliko se govori (o težavah), a klavrno debatira (o rešitvah). Neposredna debata med obema poloma pa je tisto, kar naj bi predvsem pritegnilo zainteresirano javnost, ali ni? Čemu sicer javni značaj te tematske iniciative?

Opozarjanje ustvarjalcev na akutne problematike, kot so pomanjkanje vadbenih in interdisciplinarnih prostorov, motiviranje umetniških rezidenc, modifikacija produkcijskega sistema, preusmeritev kulturne politike, preseganje nacionalnega značaja, razpršitev nakopičenih festivalov na posamezne dogodke skozi celo leto in generalni posluh za nevladne organizacije pa se je to pot vnovič izkazalo kot (veličastni) bob v steno. Kar nekaj ostrih je priletelo tudi na račun osrednje kulturno-kongresne institucije, ki s svojo samozadostno programsko usmerjenostjo, eksperimentalno okostenelostjo in rigidno vizijo polni prostor, zaradi katerega »novega gledališča« morda sploh ne bi bilo potrebno graditi? - če povzamemo misel udeleženca v občinstvu, s čigar izjavo se je tokratni (farsični) forum nenadoma tudi zaključil. Še eden v nizu kritičnih komentarjev je tako sklepno in družno s predhodnimi zalebdel v zraku - polnem »vonja po smislu«. Kakopak.

V lastno, tujo in še kakšno skledo je pljuvala Zala Dobovšek.