Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
AFGANISTANSKI PESEK V OČEH (3331 bralcev)
Torek, 2. 2. 2010
Nejc M.



Afganistanski živi pesek, v katerega se zahodni zavezniki pogrezajo že deveto leto, po londonski konferenci ne presiha. Srečanje izvoznikov demokracije in protiterorističnega boja, ki naj bi začrtalo pot iz vse bolj neobvladljivega kaosa v Afganistanu, je namesto tega navrglo strategijo naivnosti, strahu in nemoči.

Kakšen utegne biti afganistanski jutri po zahodnjaško, je bilo moč zaznati že nekaj časa pred kvaziprelomno londonsko konferenco. Da afganistanska politika Zahoda dokončno izgublja kompas, je dalo slutiti več stvari. Načrti prozahodnega afganistanskega predsednika Hamida Karzaja, da bo osovražene talibe skušal razorožiti z denarjem, in tarnanja dovčerajšnjega glavnega jastreba afganistanske vojne ter vrhovnega poveljnika ameriških in zahodnih sil v državi, generala Stanleya McChrystala, da je bilo bojevanj pod Hindukušem dovolj. Tu je še sprevrženo nasmihanje zahodnih voditeljev tako imenovanim zmernim talibom. Londonsko skupno fotografiranje glavnih akterjev afganistanske vojne je to dezorientacijo zgolj potrdilo in prikimalo vsej njihovi nemoči in neznanju pri reševanju krize.

V Londonu se je ponovno manifestirala glavna odlika moderne diplomacije – velika forma pred ničelno vsebino. Diplomatsko leporečenje o reintegraciji zmernih talibov, vladi narodne enotnosti, samostojnosti lastnih afganistanskih varnostnih sil in postopnemu umiku tujih zaveznikov, kmalu izgubi svoj zveneč sijaj, ko se vprašamo o konkretnosti sklepov londonskega srečanja.

Krojači trenutnega stanja v državi padejo v zadrego že, ko je treba določiti okvirni časovni rok za napovedan skorajšnji umik tujih vojakov in prenos nadzora na izurjene afganistanske sile. Medtem ko najbolj optimistični med njimi napovedujejo, da utegne imeti Afganistan lastne sile izurjene v roku treh do petih let, pa afganistanski predsednik Karzaj iskreno razmišlja, da bo moral zahodne botre gostiti še vsaj 15 let. Ob ponovni kolektivni aktualizaciji skorajšnjega odhoda tujih vojsk iz države, pa tako prvi kot drugi pozabljajo, da se o umiku zavaja javnost že praktično od samega začetka invazije.

Relativno dolgoročno pozabljivost gre zahodnim akterjem, polnih najrazličnejših zamisli, še oprostiti. Je pa zato toliko bolj nelogično razmišljanje o umiku na eni strani in skorajšnja konkretizacija krepitev sil na drugi. Kontradiktornost se ne izgubi ob izjavah Natovega vrha, da so potrebne dodatne sile za urjenje afganistanske vojske, saj bržkone s 30.000 dodatnimi ameriškimi vojaki, ki prihajajo v Afganistan, ne prihaja prav toliko inštruktorjev. In krepi se vedno več zaveznic Nata, umika se zaenkrat praktično še nobena ne.

Ne o urjenju, kaj šele o umiku ni razmišljal niti vrhovni poveljnik ameriških sil v Afganistanu McCrystal, ko je ne tako daleč nazaj predsednika Obamo rotil, naj ga osreči z dodatnimi enotami. Govoril je o vojni, natančneje o vojni, ki jo utegnejo Združene države izgubiti.

Toda to so bili drugi časi. Sedaj, po londonski konferenci, pa talibi niso več tako zli, kot so bili. V britanski prestolnici so nas celo podučili, da obstajajo tudi tako imenovani zmerni talibi in tem naj bi bila ponujena reintegracija v afganistansko družbo. Toda težava je, da prav nihče ne ve dobro, kako prepoznati zmernega taliba oziroma, bolje rečeno, kako ga ločiti od nezmernega, radikalnega, fundamentalističnega, džihadu vernega taliba.

Za diferenciacijo naj bi v skladu s prevladujočo kapitalistično logiko poskrbel kar denar. Zavezniki so v Londonu govorili celo o posebnih finančnih skladih, s katerimi bi uradno pomagali tako imenovanim zmernim talibom k reintegraciji, neuradno pa bi jih, v zameno za položeno orožje, podkupili.

Vulgarna, a preizkušena logika sprevračanja z denarjem se izkaže ob specifiki afganistanskih razmer kot povsem naivna. Četudi bi utegnili v zameno za finančne in politične bonitete k predaji orožja nagovoriti dobršen del upornikov, bi slej kot prej ostalo jedro, ki ne bi priseglo na tovrstno trgovino. Po drugi strani je takšen pogled Zahoda najmanj podcenjujoč do talibov in njihovega odpora proti zahodni politiki, ki ga vodi vse drugo kot interesno-tržna logika. Ob tem ne gre pozabiti na, v Londonu tako rado preslišano, edino zahtevo talibov za njihovo sodelovanje z obstoječim afganistanskim režimom – nepreklicen in popoln umik tujih sil iz Afganistana.

Številni opozarjajo še na eno past pripravljenosti Zahoda na otoplitve odnosov z uporniki. Ta bi morda kratkoročno lahko uspela: talibi bi se, ne da bi pozabili svoje resnične cilje, odpovedali bojem, omogočili zahodnim okupatorjem, da se izvijejo iz afganistanske godlje, na to pa znova udarili po njihovem umiku. Afganistan bi se znašel na robu državljanske vojne, Zahod pa brez formalne krivde zanjo. V tem pogledu je logika spremenjenega pogleda na talibe oziroma del njih pragmatično naivna.

Ugonobitvene moči afganistanskega živega peska se Zahodni zavezniki zavedajo že vse od takrat, ko so temeljiteje zabredli vanj. Hkrati pa si vse težje priznavajo, da globlje kot polzijo v pesek, težje najdejo izhod. Dokler jim naposled ne bo zasul oči. Do takrat pa lahko, v maniri avtoritete in učitelja, z londonskimi konferencami, umiki in reintegracijo sami s peskom zaslepljujejo javnost.

Komentiral je Nejc.



Komentarji
komentiraj >>