Petek, 5. 2. 2010
Borja
* The Colossus je četrti album ameriškega didžeja in producenta RJD2-ja, ki skuša dokaj neuspešno združiti "reži in lepi" kolažno estetiko prvih dveh plat (kultne in še zmeraj njegove "najjače" Deadringer ter Since we last Spoke) z bolj "inštrumentalno", vokalno in ušesom prijazno pop žolco njegovih nedavnih podvigov. Aranžmajsko je precej ambiciozno zastavljen, kar pa se večkrat izkaže za nepotrebno kompliciranje...
RJD2, s pravim imenom Ramble Jon Krohn, je svojo glasbeno pot začel v rap zasedbi MegaHertz, ki je v letih 1998 in 1999 izdala dva dokaj odmevna EP-ja. Ko je zasedbo zapustil, se je RJ kot producent izjemno hitro uveljavil na ameriški podzemni hiphop sceni in tako je že leta 2000 produciral prvi single raperja Copywrita pri eminentni založbi Rawkus. Leta 2001 pa je začel sodelovati s svojo dolgoletno partnerico Definitive Jux Recordings. RJD2 je postal zvezda svetovnega hiphop podzemlja, ko je leta 2002 izdal svoj solo prvenec DeadRinger. Mnogi kritiki so album proglasili za enega najboljših tistega leta, RJ-ja pa zaradi grobega, nespoliranega zvoka njegove produkcije, ki skoraj v celoti temelji na semplanju, postavili ob bok DJ Shadowu in Madlibu. In začeli so se dolgoletna polemika ter razna (forumaška) predrkavanja o tem, ali RJ-a res lahko postavimo ob bok “nedotakljivemu” Shadowu. Bolj pomembno je bilo, da je album do takrat neuveljavljenemu producentu odprl marsikatera vrata ter da so se takrat začeli kopičiti pritiski in pričakovanja njegovih naslednjih izdaj. Kmalu, leto kasneje, sta Blueprint in RJ kot Soul Position izdala izjemno ploščo z naslovom 8 million Stories, leta 2004 pa je sledil RJD2-jev drugi album Since we last spoke, precej kvaliteten album, čeprav ni navdušil tako kot prvenec. Spotoma je RJ sodeloval s številnimi MC-ji, naj naštejemo le Diversa, Aceyalona, že omenjenega Blueprinta in MF Dooma. In pred tremi leti smo dobili njegov tretji, pompozno napovedan album The Third Hand, ki je začudoma prekinil sodelovanje z Def Jux, izšel pa pri britanski velikanki XL. Ta projekt je dokončno razklal
RJ-jevo poslušalstvo. V bistvu je tiste, ki so se zanj navdušili ob poslušanju prvenca, dobesedno spodil. Na njem namreč igra razne inštrumente, za beat džankije še bolj bogoskrunsko pa je, da na skoraj vseh posnetkih sam tudi poje, in to v nekakšni indie pop rock maniri! Četrti album tako zanj ni bil mala malica, saj je imel na eni strani razpizdene fane, na drugi pa zahteve trga - RJ je namreč v zadnjih letih splezal iz podzemlja naravnost v naročje mainstreama, kar pomeni čisto drugo igro. Pa ne samo v smislu promoviranja izdelka, ampak tudi samega ustvarjanja.
Ramble Jon se je odločil za pot sprave. Ustanovil je lastno založbo RJ's Electrical Connections, izdal najprej cel svoj retrospektivni, ekskluzivno vinilni katalog, sledila pa je plošča The Colossus, kjer se v bistvu z novimi prijemi igranja raznih inštrumentov, predvsem analognih sintetizatorjev, in vključevanja vokalnih delov skuša približati staremu zvoku, na srečo pa se je tudi vrnil k semplanju raznih obskurnosti.
A že pri uvodnem komadu “Let there be Horns” se pokaže ena glavnih težav albuma. Prvi del komada skoraj navduši v smislu “stari RJ je nazaj”, udarne frazice pihal pa so za začetek ploščka kot nalašč. In začne se kompleksna aranžmajska razvejanost. Že pri prvem posnetku se zgodi preveč - kot da bi se mojster semplanja skušal otresti večnega kompleksa, da gre pri vzorčenju le za kolažiranje “tuje” godbe in da torej nikakor nima take vrednosti kot “prava” glasba. Ali pa je pač skušal preseči malo morje sorodne produkcije (mlajših) kolegov. V vsakem primeru se umetni, posiljeni poizkusi ustvarjanja presežka skoraj nikoli ne obnesejo. Za kar gre tudi pri The Colossus, saj poslušalec le stežka sledi nasičenemu, pretencioznemu scenosledu.
Druga težava je, da gre za nekoliko shizofren projekt, saj se ti starošolski komadi skoraj praviloma izmenjujejo z osladnimi vokalnimi baladami, ki so totalno nasprotje vsaj malo žmohtnim in bolj surovim inštrumentalom. Po fijasku s tretjim albumom The Third Hand se je RJ namreč na srečo odločil, da tokrat ne bo sam odpel vokalnih delov, ampak je za to povabil (pre)številno
druščino gostujočih pjevačev in emsijev. Med njimi najdemo bolj neznana imena, kot so Kenna, Phonte Coleman, Aaron Livingston, Heather Fortune, in emsije The Catalyst, Illogic in NP.
The Colossus ni RJ-ev najslabši projekt doslej, se pa pri poslušanju skoraj katerega koli posnetka ne moreš otresti občutka, da je ta nekoč samosvoj producent „prešel“ meje prostora, v katerem se počuti udobno. Preveč je zabredel v mainstream. To, da se na samem materialu sliši, da razmišlja o obsegu potencialnega trga, predvsem pa, da skuša ustvariti nek „presežek“, je neke vrste samomor. The Colossus pa tudi ne zdrži v smislu albuma. Je precej enodimenzionalen, banalen, skuša zajeti preveč stvari naenkrat. Zato težko verjamem, da se bo kot celovit izdelek pri
poslušalstvu dobro obnesel, saj sploh ni celovit.
V skoraj istem času kot The Colossus je izšla tudi nova plošča RJ-evega ameriškega kolega Blockheada z naslovom The Music Scene. In Blockhead ga z veliko bolj preprostim slogom, ki „konservativno“ ostaja zvest osebnemu zvoku izpred petih let, krepko prekaša v smislu, da album pač drži skupaj in da mu ob poslušanju preprosto verjamemo. Ja, včasih je manj res več.
pripravil Borja Močnik
Komentarji
komentiraj >>