Prejeli smo pismo študenta, ki se ne strinja s potezami Študentske organizacije Slovenije ob napovedanih spremembah na področju dela. Napisano ne izraža nujno mnenja Univerzitetne redakcije in stališč Radia Študent. Kot odprt skupnostni radio pa se trudimo dati priložnost tudi malo slišanim glasovom. Sledi torej pismo študenta Jureta Petača.
»Zadnje tedne v medijskem prostoru spremljam boj Študentske organizacije Slovenije proti uvedbi tako imenovanega »malega dela«. Ob branju dokumentov, kot na primer: Odprto pismo ŠOS-a ministru dr. Svetliku in Strokovne podlage in izhodišča Zakona o malem delu, tudi laičnemu bralcu hitro postane jasno, da problematika ni enostavno rešljiva. Najverjetneje tudi t. i. »malo delo« ne bo rešilo vseh in niti ne večine težav na trgu dela. Vsekakor pa menim, da je to dober začetek za ureditev trenutnega, nevzdržnega stanja med mladimi - študenti in iskalci zaposlitve.
Tu ne mislim govoriti o tem, zakaj ima ta, tako imenovana krovna organizacija študentov interes, da se ohrani obstoječi status. Govorim o tem, kakšno škodo dela trenutni sistem študentskega dela oz. napotnic študentom in mnogim drugim skupinam v Sloveniji.
Biti študent primarno pomeni pridobivati znanje in izobrazbo na višji ali visoki šoli. Študij kot tak je v Sloveniji brezplačen, oziroma je široko dostopen. Vsekakor pa so s študijem povezani določeni stroški. Kje je meja, s koliko denarja lahko preživi študent, ne vem, vem pa to, da znesek vsekakor ne more biti višji od minimalne plače delavca. Študentom je namreč omogočeno veliko več pravic kot zaposlenemu posamezniku, na primer subvencionirana prehrana, študentski domovi, štipendije za revnejše in nadarjene in podobno.
Študij naj bi v osnovi posamezniku poleg intelektualne rasti zagotovil tudi boljši socialni položaj oz. večjo ekonomsko varnost. Racionalno gledano bi torej lahko pričakovali, da posameznik želi končati študij čim prej, saj so leta študija nekakšno nujno zlo na poti do kariere, samostojnosti, neodvisnosti. Ampak sistem se je tako izrodil, da je študentsko življenje postalo tako »lagodno« in enostavno, da ga študentje radi podaljšujemo do skrajnih meja. Upam si trditi, da obratno velja za tiste, za katere je študij velik finančni problem. Trdim torej, da finančno šibkejši študij končajo hitreje in se tako prej finančno osamosvojijo, najverjetneje na to temo obstajajo tudi raziskave.
Tistemu, ki študira, ne ostane veliko časa za delo, prav gotovo pa ne za osemurni delavnik, izjema so počitnice. Zato ne vidim nikakršne potrebe, da bi bila pravica do dela v času študija povezana s statusom študenta. Vsi tisti, ki ste študenti s statusom le zato, da lahko delate preko napotnice, še enkrat dobro premislite! Ali ne bi raje delali popolnoma legalno in imeli zagotovljeno vsaj minimalno socialno varstvo, kot pa da s svojim delom - paradoksalno - sebi odžirate tudi delovna mesta za nedoločen čas, s tem, ko ste na plačilnih listah in za različne statistike, študent.
Poznam veliko študentov, saj pri 26-ih letih zaključujem študij politologije in strojništva in vem, da stanje ni tako črno-belo, kot ga prikazuje ŠOS. Tisti, ki hoče študirati, bo vedno lahko študiral, saj ga žene želja po znanju. Take pa družba vedno prepozna, tako ali drugače, in jim da možnost, da študirajo.
V samem bistvu je problem v nas študentih, ki izkoriščamo danosti za ugodje, ki podaljšuje naše odraščanje tja do tridesetega leta pod pretvezo, da brez napotnice ni dela. In ravno zaradi napotnic je to res. Problem je tudi v tem, da na primer absolvent, ki dela po osem ur preko napotnice, v veliko primerih zasluži več, kot bi mu v rednem delovnem razmerju izplačeval delodajalec. Podaljševanje statusa je torej skoraj samoumevno. Isto dejstvo velja tudi za tiste, ki delajo preko napotnic in so brez statusa: za delavce brez izobrazbe, za zaposlene, ki si preko napotnic svojih otrok izplačujejo večje dohodke, za brezposelne ...
ŠOS s svojimi prizadevanji za ohranitev študentskega dela pravzaprav igra vlogo študenta, ki za vsako ceno podaljšuje status študenta, da lahko zastonj jé na bone, dela preko napotnice in nosi perilo prat k mami. Hkrati pa ne sprevidi, da si v bistvu uničuje najbolj produktivna leta življenja.
Študentje potrebujemo možnost zaposlitve neposredno po končanju študija, ne pa miloščine imenovane »napotnica«.
PS: Za menoj ne stoji nobena politična stranka, ampak zgolj zdrav razum.«
Pod pismo se je podpisal Jure Petač, študent.
Re:
Polona [03/02/2010]
Pridružujem se mnenju avtorja pisma.
Če sem prav informirana naj bi po predlogu zakona o malem delu študent (upokojenec ali nezaposlen) na leto skupaj lahko zaslužili okoli 5000,00 EUR. Če je za predstavnike študentske organizacije na letni ravni to prenizek znesek za preživetje potem se je najprej potrebno vprašati o višini mesečnega dohodka, ki študentu zagotavlja neko normalno preživetje. Pričemer se seveda mora upoštevati vse ugodnosti, ki so študenom omogočene. Res je, da obstatajajo študentje, ki so socialno ogorženi in nekateri iz med njih gredo celo težko enkrat na teden na pivo. Vendar ŠOS se primarno ne bori za te. Z branjenjem obstoječe ureditve študentskega dela se bori predvsem za tiste, ki denar namenjajo razno raznim hobijem (npr. potovanja).
odgovori >>
Re:
Ana [27/03/2010]
Pred recesijo, so bile boljše zaposlitve objavljene na študentskih servisih, na Zavodu za zaposlovanje pa so prevladovale zaposlitve za manj kot 5. stopnjo izobrazbe in za nekvalificirane delavce. Študentka, ki je do včeraj delala kot tajnica, referentka preko napotnice v nekem podjetju, po diplomi takšne zaposlitve ne more več dobiti, ker je prekvalificirana in predraga. Nekatera podjetja, predvsem oglaševalske agencije slepo vztrajajo na zahtevah po napotnici in niso pripravljeni niti pristati na avtorsko pogodbo, v stroških pa je razlika 9%, in ta razlika lahko implicira razliko med večnim študentom, "študirajočim" zaradi statusa in diplomantom. To pa je bolno.
Sicer sem danes redno zaposlena na odgovornem delovnem mestu, vendar ker začetniških delovnih mest v Sloveniji ni objavljenih nikjer razen na študentskih servisih, sem po izteku statusa na podiplomskem študiju odšla na usposabljanje v tujino, tako da sem sploh lahko dobila izkušnje v stroki. Odločno sem za ukinitev ŠS, predvsem pa za popolno ukinitev vseh sredstev ŠOS in ŠOU. Razen za RŠ in študentsko založbo. Vse ostalo pa naj dočaka usoda izbrasanih.
odgovori >>